Novice

Najboljši kruh doma se peče

Na poti kruha in pogač Slovenije na Pogačarjevem trgu so se na 50-stojnicah predstavila turistična društva iz vse Slovenije in navdušila prebivalce in obiskovalce prestolnice.

30. junij 2025

Deli s prijatelji

Tudi v Sloveniji simbolni pomen kruha presega zgolj vlogo osnovnega živila. Kot poudarja dr. Janez Bogataj, avtor monografije 'Dober kot kruh', kruh ni le hrana, temveč 'simbol življenja'. Povezan je z najpomembnejšimi prelomnicami človekovega življenja, od rojstva in poroke do smrti, ter prežema tako vsakdanjik kot praznike slovenskega človeka.

V številnih slovenskih regijah je bil kruh prisoten pri rojstvu, kjer so porodnicam oziroma otročnicam podarili pleteno štruco kruha kot dar botre. Ta dar je simboliziral novo življenje, medtem ko je bila pri porokah simbolika kruha pogosto povezana z željo po moškem potomstvu. V severovzhodni Sloveniji so to poimenovali 'bosman' – obredni kruh, namenjen plodnosti in nadaljevanju rodu. Obredna vloga kruha se je raztezala tudi na smrtne obrede, kjer je kruh simboliziral prehod v onstranstvo in ponovni krog življenja.

V osrčju letnih šeg in navad pa najdemo dve največji krščanski praznovanji – božič in veliko noč, ki ju tradicionalno spremlja posebna vrsta kruha. Za božič so gospodinje pekle poprtnik, znan tudi kot miznik ali mižnik, pogosto v obliki treh hlebcev ali enega hlebca, razrezanega na tri dele, kar simbolizira sveto trojico. Za veliko noč so si gospodinje vedno, če je bilo le mogoče, prihranile nekaj pšeničnih zrn za pripravo belega kruha – znamenje prazničnega obilja.

Kruh pa ni zgolj hrana, temveč tudi simbol družbenega statusa. Beli kruh je bil skozi zgodovino privilegij bogatih. Kot opozarja Bogataj, je prav ta zgodovinska neenakost oblikovala odnos Slovencev do kruha. 'Bel kruh je bil za privilegirane družbene skupine, medtem ko je bil za kmete in delavce znak prazničnega obilja,' pojasnjuje. Za preproste ljudi je bil kruh iz pšenice pogosto nedosegljiv luksuz, saj so večino časa uživali kruh iz rži, ječmena ali ajde – tatarsko ajdo ali 'cojzlo' je v 19. stoletju v Slovenijo prinesel Žiga Zois kot odgovor na obdobja lakote.

»Takrat so spet vzljubili ajdov kruh, za katerega pa je fevdalec Janez Vajkard Valvasor rekel, da je črn kot zemlja. Deloval je v smislu baročnega ekskluzivizma. Pripadnikom svoje družbene skupine, se pravi fevdalcem, je prikazoval način življenja kmetov v tistem času in je zato napisal, da je kruh črn kot zemlja. Sam je v tistem času jedel bel kruh. Tukaj je ta historična frustracija Slovencev, ki so vedno gledali na hrib, kjer je bil grad. Grajska gospod in gospa sta imela vsak dan bel kruh, reveži pa so 'tolkli' proso, ječmen, rž in podobno,« pojasnjuje Bogataj.

Prav skromnejša žita so tako postala del slovenske identitete. V alpskih predelih Slovenije je rženi kruh ohranil osrednjo vlogo, na Dolenjskem pa so gospodinje pekle mešanice kruha iz več vrst žit. Na Primorskem, kjer je vpliv italijanske kuhinje močan, je koruzni kruh postal priljubljen, medtem ko so v Halozah in na Štajerskem v časih pomanjkanja žita dopolnjevali celo s suhim sadjem, mletim fižolom, krompirjem in celo drevesno skorjo.

Posebno mesto v zgodovini slovenskega kruha zavzema praznični kruh kot dar. V preteklosti je bil najpogostejši boter otrokom mlinar, saj je bil njegov zaslužek 'merica' – del moke, ki jo je zadržal ob mletju žita. Zaradi tega je bil mlinar pogosto izbran za botra ali poročno pričo, saj je lahko vedno ponudil najboljši bel kruh.

Vrnitev droži ali kravajcev

»Pretiravamo z vrstami kruha,« pravi in opozarja, da je danes na voljo več vrst kruha, kot jih je bilo kdajkoli prej. »Zelo priljubljene so postale droži ali kravajci, kot se je temo reklo včasih. To je izjemna dediščina. Droži ohranjajo kruh veliko bolj svež kot pa kvas, to je bistvo droži, poleg tega je tak kruh precej lažje prebavljiv,« Bogataj navede prednosti obujene tradicije. Ob tem poudarja, da moramo biti pri ohranjanju dediščine previdni, saj se morajo stari običaji smiselno prepletati z inovacijami.

»Treba je vedeti, kako v drugih delih sveta obravnavajo kruh. Nemčija je največ naredila na simbiozi med krušno dediščino in sodobnostjo. Oni imajo zdaj celo nov poklic: krušni somelier. Lani sem na knjižnem sejmu v Frankfurtu videl že dve knjigi, ki govorita o krušnem somelierju. Somelierji tako niso več samo vinski, imamo tudi somelierja za vodo in kruh. Treba je iti z razvojem naprej, hkrati pa ohranjati vez z dediščino na ustvarjalen način«.

'Ne naredi kruha moka, ampak roka,' Bogataj izpostavi enega od najljubših pregovorov in izrekov glede kruha, ki jih je zbral v svoji knjigi. Na vprašanje, katera izmed teh prispodob ga osebno najbolj nagovori in zakaj, kot iz topa izstreli, da je to zagotovo: 'Kdor pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče'.

Kruh kot simbol gostoljubja ima v slovenski kulturi prav tako dolgo zgodovino. Čeprav mnogi zmotno verjamejo, da sta kruh in sol značilnost slovenske dobrodošlice, Bogataj opozarja, da gre za ruski, pravoslavni običaj, ki se je v slovensko kulturo prenesel šele v obdobju Kraljevine SHS. »Mi nimamo ene same dobrodošlice, tako kot nimamo samo ene vrste kruha,« pravi in dodaja, da slovenska kulinarična dediščina temelji na raznolikosti okusov in lokalnih posebnostih.

Sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva so med obiskom v Ljubljani zagotovo sprejeli s soljo in kruhom, ki se je med njegovim obiskom izjemno podražil. »Takrat smo se šalili, da žemljam ne bomo več rekli žemlje, pač pa brežnjevke. Na Prešernovi cesti je takrat že stal kip Borisa Kidriča in ponoči so mu pod roko dali štruco. Hodil sem v višji razred osemletke in zelo žal mi je bilo, da s seboj nisem imel fotoaparata. To bi bil enkraten dokument časa,« z osebno izkušnjo pritrdilno odgovorni na vprašanje, ali se slabo in dobro življenje v zavesti ljudi meri po tem, koliko se je podražil kruh.

Praoblika dobrodelnosti

Kot poudarja Bogataj, je treba mlajšim generacijam približati pomen kruha na sodoben način in se izogibati zgolj romantičnim rekonstrukcijam preteklosti. V tej luči se kruh ne ohranja le kot živilo, temveč kot živ simbol skupnostnega duha, trdoživosti in ustvarjalnosti slovenskega naroda.

V naši tradiciji so otroci na Valentinovo in Gregorjevo hodili voščit dobro letino, pri tem pa so rekli: 'Ali je kaj ostalo od ptičje ženitve?' Gospodinja je že zjutraj nastavila testo v obliki ptičkov na veje dreves ali grmov in otroke poslala na vrt, da so jih poiskali. Gre za star običaj, ki v svojem bistvu predstavlja praobliko dobrodelnosti. Otroci so namreč obiskovali predvsem tiste hiše, za katere se je vedelo, da imajo dovolj pšenice.

»Testeni ptički so imeli poseben pomen za revne otroke, saj so jih nabrali cele vreče, jih doma posušili ter vsak dan enega namočili v mleko. Tako so imeli vsaj nekaj hrane v zimskem obdobju. Na ta način je skupnost poskrbela za preživetje vseh, poskrbeli so, da revni niso ostali lačni, saj so vedeli, da bodo lahko le tako še naprej delali,« je jasen Bogataj.