Vsi vladarji so hoteli grad na vrhu hriba

Kozlov rob nad Tolminom

0
186

Kozlov rob je 425 metrov visok hrib, kopasto oblikovan osamelec sredi tolminske kotline, z ostalinami gradu na vrhu. Pod njim kot na dlani leži mesto Tolmin. Sprehajalna pot, ki vodi na vrh, je priljubljena med domačini – ti hrib imenujejo kar Grad – in obiskovalci. Dostopen in zanimiv je v vseh letnih časih. Vrh Kozlovega roba pa ponuja tudi panoramski pogled na verige gora in hribovij, ki obkrožajo tolminsko kotlino in se podaljšujejo v vršace Julijskih in Karnijskih Alp.

Utrjene in zavarovane ostaline grajskega obzidja na vrhu Kozlovega roba Foto: Mojca Rutar

Skozi zgodovino je Kozlov rob odigral različne vloge. Že v prazgodovinskih časih je bilo na njem gradišče, pozneje pozidano z utrdbo. Srednjeveškim podložnikom sta grič in grad na njem pomenila simbol fevdalne oblasti in velikega tolminskega punta (leta 1713). Grajska utrdba je bila med 12. in 17. stoletjem najpomembnejša na Primorskem severno od Gorice, saj je obvladovala pomembne prometne poti proti Kranjski in Koroški. V času soške fronte je bila tu utrjena in opazovalna točka avstro-ogrske vojske, ena ključnih pri obrambi tolminskega mostišča. Zdaj je Kozlov rob mestni gozd, namenjen rekreaciji in sprostitvi. Z občinskim odlokom je bil razglašen za gozd s posebnim namenom, obnovljene razvaline nekdanjega gradu pa za kulturni spomenik. Kot tak je pomemben člen v razvoju lokalnega turizma. Zaradi svojega simbolnega pomena pa ima veliko vlogo tudi pri uveljavljanju identitete Tolminskega.

Dragoceni tolminski gozdovi

Vse te vloge povezuje zgodovinsko-naravoslovna pot na Grad, ki sta jo pred leti uredila Zavod za gozdove – Območna enota Tolmin in tolminsko turistično društvo. Učna pot je opremljena z informacijskimi tablami. Na šestnajstih točkah obiskovalec spoznava značilnosti mestnega gozda, starost dreves, podrast, profil gozdnih tal in geološke posebnosti, razlike med drevesnimi vrstami (jelko in smreko, lipo in lipovcem), med prisojno in osojno stranjo v naravi. Seznani se z nekdanjimi načini spravila lesa po drčah in kuhanjem oglja. Primerja lahko spreminjanje kulturne krajine skozi desetletja in obogati svoje znanje s posameznimi poglavji iz zgodovine gradu in časa soške fronte.

Ob vstopu na učno pot obiskovalec najprej naleti na zanimivo in dragoceno pričo kulturne dediščine, gozdarsko mejno znamenje. Skala z vklesano letnico 1736 opozarja na velik pomen tolminskih gozdov v preteklosti in bogato zgodovino načrtovanja gospodarjenja z njimi. Precejšen del tolminskih gozdov je namreč spadal med cesarsko-kraljeve, v katerih si je država zagotavljala les za obnovo infrastrukture, gradnjo ladij in trgovanje z Benetkami. Leta 1736 so gozdove prvič izmerili, izdelali zemljevide vseh cesarsko-kraljevih gozdov na severnem Primorskem, vrisali mejna znamenja in letnice izmere, leta 1770 pa je bil po ukazu dunajskega dvora prav za tolminske gozdove izdelan prvi gozdnogospodarski načrt, med pionirji v Evropi.

Pričevanje starega drevesa nam razkrije način določanja starosti in rasti dreves. Na prerezu tri stoletja starega debla so na drevesnih letnicah označene posamezne zgodovinske postaje, od obdobja velikega tolminskega punta, ko je drevo začelo rasti, do vstopa Slovenije v Evropsko unijo, ko je bilo posekano.

Tradicija oglarjenja

Na razgledni točki sredi učne poti se obiskovalcu odpre pogled na mesto in tolminsko kotlino. Ob opazovanju krajine na stari razglednici iz 30. let prejšnjega stoletja lahko primerja, za koliko so se povečale urbane površine, v kolikšni meri se je zmanjšal delež nekdanjih drevoredov ob vpadnicah v mesto in parkov v njem, kako so se kmetijske površine po obronkih kotline zarasle z gozdom in kako se zaraščajo površine, nekdaj močno izpostavljene eroziji.

Zanimivo je prikazano spravilo lesa iz strmih gozdnatih predelov po zemeljskih, lesnih in vodnih drčah, močno uveljavljeno še pred dobrega pol stoletja. Zdaj so drčanje lesa nadomestili gozdarski traktorji in žičnice.

Oglarska kopa s pojasnjevalno tablo Foto: Mojca Rutar

Na vršnem platoju obiskovalca pričaka oglarska kopa. Les je s tlenjem ob majhnem in nadzorovanem dotoku zraka v kope poogleval. Ob žganju ali kuhanju oglja, kot oglarjenju tudi rečemo, se masa lesa zmanjša na četrtino, prostornina približno na polovico, njegova kurilna vrednost pa se skoraj podvoji. Tudi na Tolminskem so to izkoriščali v težko dostopnih gozdovih, od koder so oglje nato znosili kar v oprtnikih. Zato še danes po gozdovih lahko opazimo izravnave in pod listjem ostanke oglja, ki je biološko veliko trajnejše od lesa.

Razkošen razgled z vrha

Na obnovljene in utrjene ostaline obzidja srednjeveškega gradu vodi lesen most. Zgodovinar Simon Rutar je predvideval, da grad na Kozlovem robu izvira iz karolinške dobe. To je sklepal po grajski kapeli svetega Martina, ki so ga zelo častili vsi karolinški vladarji. Viri grad in kapelo omenjajo v 12. stoletju. Za njegovo posest so se v srednjem veku potegovali oglejski patriarhi, goriški grofje, mesto Čedad, Benečani in Habsburžani zaradi rodovitne okolice in strateške lege v Zgornjesoški dolini. Tako kot je skozi stoletja menjaval lastnike, je doživljal tudi spremembe. Temeljito je bil obnovljen po dveh potresih, ki sta zamajala Tolminsko leta 1348 (t. i. veliki koroški potres) in leta 1511 (t. i. idrijski potres), zadnjič pa v začetku 17. stoletja. Iz tega časa izvirajo ohranjeni tlorisi in panoramski pogled na grič in grad, risbe avstrijskega oficirja Pieronija. Nekdaj mogočen renesančni grad z bivalnimi in gospodarskimi trakti okrog pravokotnega dvorišča, okroglimi vogalnimi stolpi in globokim jarkom, dvižnim mostom in bastijo je začel dokončno propadati, ko so tolminsko glavarstvo in sam grad sredi 17. stoletja prevzeli grofje Coronini. Ti so si dali rezidenčno stavbo sezidati v mestu in bivanje na gradu opustili. Med prvo svetovno vojno je avstro-ogrska vojska grajske ostaline in vse pobočje hriba preuredila v čvrsto trdnjavo. Zato na poti marsikje naletimo na zasute kaverne in jarke, sredi pobočja pa na ostanke bunkerja.

Kozlov rob iz razgledi z njega Foto: Sergej Čujec

Z vrha se nam ponuja razgled, ki v krogu zaobjame verigo tolminsko-bohinjskih gora, Krnsko in Kaninsko pogorje, Breginjski Stol in Breški Jalovec, Matajur in Kolovrat; proti jugu razgled seže proti Trnovski in Banjški planoti, nas usmeri k Mengoram in Bučenici ter na koncu ponudi celotno tolminsko kotlino kot na dlani. Orientacijo obiskovalcu zagotavlja panoramska tabla. Poleg te mu z nazornim pogledom na dolino Soče v smeri proti Kobaridu informativna tabla pokaže smeri prodora združenih avstro-ogrskih in nemških sil v 12. soški bitki 24. oktobra leta 1917, polom italijanske vojske in zlom soške fronte.

Mojca Rutar

PUSTI SPOROČILO