Topolovška gozdna učna pot

0
539
Foto: Mojca Rutar

Livek je obmejno gručasto naselje na prevalu med Matajurjem (1642 m) in Kukom (1243 m). Svojo preteklost je vse do leta 1814 delil z Benečijo, pod katero je spadal. Na to spominja grb Beneške republike, vklesan v živo skalo ob nekdanji meji s habsburško Avstrijo. Livek povezuje s sosednjo rečansko dolino na italijanski strani nekdaj veliko bolj obiskana in pomembna pot skozi gozdove in čez mejni prelaz Breza (880 m). Po njej so Livčani hodili v vasico Topolovo k svojim najbližjim sosedom.

Topolovško pot so pred leti očistili in uredili vaščani, ki jih je v študijski krožek povezala pobuda tolminske območne enote Zavoda za gozdove RS.

Ob gozdni učni poti nam različne zgodovinske postaje odstirajo zgodbe preteklih časov. Nanjo se podamo pri župnijski cerkvi svetega Jakoba, zgrajeni konec 16. stoletja. Ob njej raste nekdaj mogočna, skoraj petsto let stara lipa. Obseg njenega debla je skoraj šest metrov. Livčani so svojo lipo simbolično »poročili« s kostanjem iz Topolovega, zato nosi »prstan« in jo imenujejo poročena lipa. A deblo je votlo in bulasto, eden njenih vrhov se je posušil, letošnji žled pa jo je žal skoraj popolnoma dotolkel.

Haiku Ivana Volariča Fea ob poti Foto: Mojca Rutar

Na soško fronto nas spomni perišče v Lipenju. Vodno korito je bilo namenjeno oskrbi vojaštva. V njem so prali perilo in napajali konje, pozneje so v njem gojili celo ribe. Nad stezo je dobro vidna trasa nekdanje ozkotirne železnice. Po prvi svetovni vojni so po njej spravljali les. Malo naprej naletimo na jamo krivopet, po ljudskem verovanju grdih in hudobnih žensk z obrnjenimi stopali. Iz jame ob deževju bruha voda, se preliva čez stezo in odteka po bregu. Naslednja postaja, britof, nam ponuja pogled na ravnico, kjer je bilo najstarejše livško pokopališče. Ob poti je na drevesno deblo pritrjena ploščica s pomenljivimi verzi lokalnega ustvarjalca Ivana Volariča Fea: »Mar je svinčnik kriv/da meje so/mar je kriva radirka/da mejá več ni.« Ko zaidemo v gozd, malo pod potjo zagledamo apnenico, veliko zidano peč za žganje apna. Tudi to so postavili za potrebe soške fronte. Apno iz nje so uporabili za številne vojaške utrdbene objekte na Kolovratu in Kuku.

V preteklosti so na livški strani ob stezi rasle bukve, na prelazu breze in v okolici Topolovega topoli. Od tod tudi izvirajo ledinska imena za prelaz Breza in vasico Topolovo. Zaradi golosekov pa je livški host spremenil podobo. Goloseki so bili zapovedani še zlasti po letu 1947. Prehodi čez mejo so bili najstrože prepovedani. Da bi preprečili prebege na italijansko stran, je moral vsak lastnik gozda do golega posekati in počistiti svoj stometrski pas. Zastražena meja je zbujala strah, marsikdo si jo je le od daleč ogledoval. Nikoli pa ni mogla popolnoma preprečiti niti skrivnih prehodov čez zeleno mejo niti kontrabanda.

Na prelazu Breza se steza spusti. Ob poti proti beneškoslovenski vasici Topolovo so postavljene umetniške instalacije. Topolovo namreč zadnjih dvajset let gosti priznano mednarodno kulturno prireditev sodobne umetnosti Postaja Topolóve (narečno ime za vasico). Na ozkih in vijugastih uličicah naselja se vsako leto v juliju srečujejo ustvarjalci iz Italije, Slovenije in širšega evropskega prostora ter številni obiskovalci. Hiše se vrstijo na terasah, vsekanih v strmino, zato je videti, kot da bi bile postavljene druga na drugo. Vas ima zanimivo obliko enakokrakega trikotnika, njegov vrh pa je topolovška cerkev svetega Mihaela.

Mojca Rutar

PUSTI SPOROČILO