Težave v (gorskokolesarskem) raju

Brez povezovanja lahko klonejo tudi najmočnejše destinacije

0
1450

Finale Ligure je letoviško mestece v Genovskem zalivu na italijanski obali in eno najbolj znanih gorskokolesarskih območij na svetu. Pozornost gorskokolesarske skupnosti je pritegnilo z na desetine urejenimi enoslednicami, ki se spuščajo v hribovitem zaledju obale. To se dviga skorajda iz morja in seže dobrih tisoč metrov visoko. Enoslednice se vijejo povečini po gozdovih in deloma po kamnitih pobočjih, poraslih s sredozemskim rastjem. Finale Ligure je že nekaj let tudi prizorišče sklepne tekme svetovne serije v enduru (Enduro World Series), kar še dodatno krepi njegov sloves gorskokolesarskega eldorada, še zlasti med ljubitelji spustov. A čedalje večja priljubljenost območja naplavlja tudi čedalje več težav, ki jih bo treba nujno premagati, če nočejo, da jih bo uspeh spodnesel, je prepričan Stefano Tortarolo, lastnik kolesarske trgovine in agencije Evolve v Finale Ligure, ki organizira prevoze do izhodišč spustov in vodene ture po enoslednicah.

Stefano Tortarolo

S Stefanom Tortarolo sem se pogovarjala med zadnjim obiskom v Finale Ligure, malce pred letošnjo veliko nočjo. »Zdaj smo na kritični točki,« je dejal. »Do včeraj je bila to še igra, zdaj se bomo res morali organizirati.«

Malo je krajev na svetu, kjer so možnosti za vožnjo tako popolne in obenem v tako lepem okolju, pravijo o Finale Ligure na Red Bullovi spletni strani ob navajanju petih krajev, ki jih je treba doživeti, »preden umrete«, če ste gorski kolesar …

Večina urejenih enoslednic na širšem območju Finale Ligure je naslednic poti, ki so jih v preteklosti utrli ljudje ali živali.

Tukaj imamo edinstveno situacijo. Enoslednice so razpršene po razmeroma velikem in odprtem območju ter so večinoma naslednice naravnih stez, ki so jih v preteklosti utrli ljudje ali živali. Zelo malo jih je bilo narejenih posebej za kolesarjenje oziroma spuste. Zaradi obsežnosti in raznolikosti območja so Finale Ligure edinstvene na svetu. A to obenem pomeni tudi to, da so steze – okoli sto jih je – razpršene v osmih comunah (administrativno območje, približen ekvivalent našim občinam, op. p.) in da prečijo zelo veliko število zasebnih zemljišč. In to pomeni zelo veliko težav …

Kakšnih?

Največja težava je zagotavljanje denarja za urejanje stez. Čim več kolesarjev se spušča po njih, tem več dela je z njimi. Glede na to, da so steze v osmih comunah, se moramo pogovarjati z osmimi župani, nagovarjati osem različnih politik; smo pa uspeli, da so vsi podpisali pismo namere za oblikovanje pravil za uporabo stez in zagotavljanje denarja za njihovo urejanje. Ko sem pred tremi leti tukaj odprl trgovino, je bilo to delo povsem prostovoljno. Tedaj sem dejal: »Fantje, na leto pride sem kolesarit 300.000 ljudi, ki prinašajo veliko denarja. Stanja stez ne moremo več prepuščati prostovoljstvu.« Sprva so bili drugi večinoma v dvomih, češ da se drugače tega niti ni mogoče lotiti. A sem vztrajal: »Potrebujemo ekipo, ki jo bomo plačali, da bo skrbela za steze.« No, zdaj jo res imamo, štirje so zaposleni, da jih urejajo. Lani smo sicer agencije, ki imamo kombije za prevoze kolesarjev do izhodišč spustov, za urejanje enoslednic zagotovile 18.000 evrov; združenje Bike Hotels (v njem je nekaj več kot deset lastnikov nastanitvenih zmogljivosti na območju Finale Ligure, op. p.) je vložilo 5000 evrov, približno toliko denarja smo dobili od comune Finale. Tako smo imeli za urejanje stez okoli 30.000 evrov in lahko rečem, da so v dobrem stanju. Nekateri kolesarji, ki prihajajo sem že dvajset let, vse odkar se je začel resnejši razvoj gorskokolesarskega turizma na tem območju, pravijo, da še nikoli niso bile tako dobro vzdrževane. Toda … Imamo nekaj težav. Nekateri moji kolegi pravijo, da ne zmorejo več plačevati za urejanje enoslednic, nekateri pravijo, da od številnih kolesarjev, ki se spuščajo po njih, nimajo nikakršnega zaslužka, ali pa ga je premalo. A poskušam jim pojasniti, da se bomo vsi znašli v težavah, če ne bomo dosledno skrbeli zanje.

Kolesarska sezona je tukaj skorajda vse leto, konice so spomladi in jeseni; ali se že dogaja, da so v tem času enoslednice preobremenjene, in če so, kako se soočate s tem?

To je zelo resen izziv. Če ne bomo pravočasno sprejeli ustreznih regulacij in omejitev, bomo morali začeti enoslednice zapirati. V Finale Ligure nas je trenutno dvanajst podjetij, ki ponujamo prevoze s kombiji – teh je zdaj skupaj dvajset do petindvajset, je pa vsako leto tudi čedalje več zasebnih kombijev z vseh koncev Evrope in tudi od drugod, poleg tega prihajajo tuje agencije s svojimi gosti in svojimi prevozi. V enem letu se nam utegne zgoditi – in bojim se, da se nam tudi bo –, da bo v najbolj obiskanem času, spomladi in jeseni, po cestah do izhodišč vozilo po sto kombijev na dan. Predstavljajte si, kako se bodo odzvali ljudje v vasicah, skozi katere vozijo kombiji, ko bodo njihove ulice zasičene z njimi. (Pre)veliko število kolesarjev pa lahko vznejevolji lastnike zemljišč, po katerih potekajo steze, in lahko se zgodi, da jih bodo preprosto zaprli. Sorazmerno s povečevanjem števila kombijev (in kolesarjev) bi tako morali povečevati število enoslednic. Ampak to zahteva čas, veliko časa. In denar. Zdaj število kombijev in kolesarjev narašča bistveno hitreje kot naša zmožnost ustvarjanja novih enoslednic. Morali bomo povečati območje, kjer so najbolj priljubljene steze. A kaj, ko številni, ki so vpeti v kolesarski turizem, obdelujejo svoje vrtičke in jih skupna zgodba ne zanima. V slogu: »Imam kombi in svoje stranke, to mi zadošča, za drugo mi je vseeno.« Poleg tega, recimo, v sosednjem mestecu Pietra Ligure snujejo svojo zgodbo, ki bo konkurenčna naši, namesto da bi se povezali. Finale so svetovno znane, ta val je treba zajahati!

Glede na to, da urejanje novih enoslednic ne more biti dovolj hitro, da bi ustrezno pršili kolesarje po območju, se boste verjetno morali najprej spoprijeti z regulacijo, omejitvami?

Nekdanja Natova baza, eno od dveh najbolj priljubljenih in obljudenih izhodišč za spuste

Potrebujemo pravila in omejitve. Kajti enoslednice, ki se spuščajo z nekdanje Natove baze in od restavracije Din (najbolj obljudeni izhodišči za spuste, do koder pripeljejo kombiji, op. p.), ne prenesejo toliko kolesarjev, kot jih pripelje sto kombijev na dan. Nikakor. Saj ljudje obiskujejo tudi druge steze, ampak te, ki se spuščajo s teh dveh izhodišč, so najbolj obremenjene, ker sta praviloma edina, do katerih lahko kolesarji najamejo samo prevoz. Organiziramo sicer vodene ture, na katerih lahko ljudje raziskujejo številne druge enoslednice, a če si želiš samo prevoz do izhodišča, skoraj ne moreš drugam kot do Natove baze ali Dina, ker je to za nas, agencije, bolj kot ne edino ekonomsko vzdržno. Situacija je res zahtevna. Ena enoslednica seka več comun in zemljišča več lastnikov, s katerimi je treba komunicirati. In govorim o eni stezi, mi jih imamo pa sto! Nujno potrebujemo osebo, ki bi skrbela za to komunikacijo, ki bi sledila težavam, da bi se bilo mogoče takoj odzivati nanje. Če se ne bomo pravočasno odzivali nanje, se bodo povečevale in nekega dne eksplodirale. Potrebujemo osebo, ki bi zastopala gorsko-kolesarsko sceno v Finale Ligure na splošno – ampak ne ljubiteljsko in z omejenim časom zaradi drugih obveznosti; potrebujemo nekoga, ki bo to počel poklicno. A tudi za to seveda  potrebujemo denar.

Ampak: kako regulirati, kako omejevati, da ne boste sebi spodkopavali posla in da ne boste imeli na koncu nezadovoljnih kolesarjev?

Na to je težko odgovoriti, stvari še niso urejene. Eden od predlogov je bila recimo uvedba licenc za kombije. Res moramo omejiti njihovo število. Lahko bi, na primer, postavili zapornico pred končnim vzponom do Natove baze, kjer je to mogoče … Delamo na regulaciji, a še nimamo popolne rešitve.

V združenju Bike Hotels, ki prispeva denar za urejanje enoslednic, je glede na podatke na njegovi spletni strani devet hotelov oziroma hiš z apartmaji, tri turistične kmetije in dva kampa. Uborno število glede na zelo veliko število prenočitvenih zmogljivosti na območju Finale Ligure. Zanesljivo jih ima še precej drugih koristi od razcveta kolesarskega turizma. Zakaj tako skromna podpora?

Vem, to je čudno. In to ni prav. Rekel bi, da predvsem zaradi ignorance …

Bi bilo mogoče »vzgojiti« turiste, da, če je le mogoče, bivajo v teh zmogljivostih? Morda bi tako spodbudili nekatere lastnike, ki se zdaj otepajo sodelovanja, k ponovnemu premisleku. Turisti pa bi tudi tako pripomogli k urejanju enoslednic, zaradi katerih navsezadnje prihajajo.

Pred kakšnim letom in pol sem predlagal, da bi prodajali zapestnice v slogu Prispevam za enoslednice. Takšna zapestnica bi stala deset evrov. Mislim, da bi jo kupil marsikateri turist. Če bi jih prodali tisoč (in prepričan sem, da bi jih), bi imeli 10.000 dodatnih evrov za urejanje stez. Ampak v Italiji uresničitev takšne ideje sploh ni preprosta. Toliko ovir, toliko administracije …

Omenili ste tudi tuje agencije, ki pripeljejo svoje goste, imajo svoje kombije … Temu se ni in ne bo mogoče izogniti. Ampak: kako velika težava je to?

Čedalje večja, ker jih je čedalje več, in še zlasti v primerih, ko njihovi turisti v destinaciji ne zapravijo skoraj nič: plačan imajo prevoz, nastanitev (to je edino, od česar ima kaj tukajšnje turistično gospodarstvo oziroma destinacija – ali pa še to ne, če bivajo prek Airbnbja), ture, vodnika, hrano in pijačo bolj kot ne prinesejo s seboj … Če so med njimi bolj izkušeni kolesarji, lahko opravijo tudi po deset in več spustov na dan.

Kar pomeni, da zelo načenjajo enoslednice, nič pa ne prispevajo za njihovo vzdrževanje, niti posredno ne?

Tako je.

Kadar je govor o Finale Ligure, se sicer najpogosteje omenjajo enoslednice in spusti; koliko pa je drugih (gorskih) kolesarjev?

Spomladi in jeseni je največ t. i. gravitacijskih kolesarjev

Spomladi in jeseni je največ t. i. gravitacijskih kolesarjev (teh, ki se spuščajo po enoslednicah, op. p.), poleti pa prihajajo drugi tipi gorskih kolesarjev, ki večinoma kolesarijo tudi navkreber in niso tukaj predvsem zaradi enoslednic. Še vedno jih je zelo veliko, vendar so bolj razpršeni po območju, poleg tega je na cestah občutno manj kombijev.

Finale Ligure so bile sicer nekdaj bolj znane po prostem plezanju kot po gorskem kolesarjenju. Zdaj se zdi, da plezalcev glede na impresivno število velikih sten niti ni toliko, kot bi jih »moralo« biti …

Finale so bile pred desetimi, petnajstimi leti top destinacija za plezanje. Sem je prihajalo plezat na tisoče ljudi. Toda: ker ni bilo nikakršne regulacije, nikakršne infrastrukture, ki bi omejili vpliv plezanja na okolje, je začela krivulja obiska padati. Zdaj je plezalcev desetkrat manj, kot jih je bilo še pred desetletjem. Nočem, da se kaj podobnega zgodi z gorskim kolesarjenjem. Kot nekdo, ki živi od njega, sem zelo zaskrbljen. Nisem nikakršen super junak gorskega kolesarjenja v Finalah, le rešiti želim svoj posel. Poskušam videti, kaj bo čez deset let. Če ne bomo ničesar ukrenili, ne bo takrat ničesar.

Besedilo in foto: Mateja Gruden

Razvoj gorskega kolesarstva (in gorskokolesarskega turizma) na območju Finale Ligure so spodbudili domači navdušenci nad tem športom, ki so uredili prve enoslednice za spuste – sprva predvsem zase in za ožjo gorskokolesarsko skupnost na območju Finale Ligure.

PUSTI SPOROČILO