Tam, kjer se zelena kiti z belim

Bela krajina – zakriti zaklad čudovitosti

0
86

Bela krajina je vilinsko lep zelen pejsaž, na jugu in zahodu obrobljen z modrim trakom reke. Na njeni obleki, stkani iz travnikov, vinogradov in steljnikov, se prepredajo stilski vzorec vinske trte in figure elegantnih dolgolasih brez, bahato se širokolisti orlova praprot v osamelih preprogah med svetlimi gozdiči drevja. V neskončnost vijugajo elegantne trave s cvetličjem in nad vsem tem je čudno lepa sončna svetloba, bi rekel Prežih, ali pa bi Valvasor zapisal: »Po drugih krajih se podvizajo, da spravijo ogleda in branja vredne stvari in naprave čim prej v tisk, ter jih izročajo razpetim perutim daleč donečega svetovnega slovesa …«

Sanjava Kolpa

Tako rada jo imam. Spravljeno na rob slovenskega sveta, tako daleč, da izza jutranjih kopren meglic na njenih soncu nastavljenih licih gričev slutiš prisotnost bitij iz mitologije in moraš pod večer zelo natančno pogledati, ali se morda sredi spokojnih senc nad Krupo ne vrti kolo rojenic.

Diamanti narave, kulture, življenja

Ko stopaš po mehkobi njene zemlje, po kateri so nekoč hrepeneli že Turki, ti kapljajo nasproti čudeži. Kot mitrej v Rožancu; prava zaveza soncu! Dih jemajoči samotni izvir Krupe! Sanjava Kolpa! Rosalnice! Poleg niza cerkvic, gradov, kmečkih poslopij in zidanic, teh tabernakljev veselja in radosti, brez katerih Bela krajina ne bi bila to, kar je.

Tukaj je našel svoj dom pravi črni močeril, v Jelševniku odkrit leta 1986. Črna človeška ribica je prava privlačnost tukajšnjega kraškega podzemlja. In tudi prave štorklje, ki smo jih vajeni na drugih mestih Slovenije, so na začetku devetdesetih let svoj dom poiskale v Beli krajini.

In tukaj so posebnosti, prepoznane v etnično mešani in z romskimi zaselki prepredeni krajini. Nenavadna narodna noša, se razume, da je bela, saj je izdelana iz lanenega platna. Pa pisanice, kolo, tamburice in krasni običaji, med katerimi še zlasti izstopa Zeleni Jurij. Junijsko Jurjevanje je najstarejši folklorni festival v Sloveniji, osrednji lik pa ima čez svojo belo narodno nošo oblečeno še zeleno obleko iz brezovih vej.

Velika zanimivost so tudi hisi, svojevrstna stavbna dediščina. Zagotovo le malokdo še ve, kaj to je! Belokranjci, ki to še vedo, bi rekli: » Hisi so za deco delat.« Turistični vodniki pa bi razložili, da so to lesene hiške, kakršne so nekoč imele premožnejše kmetije, v njih pa so spali mladoporočenci. Lahko pa rečemo tudi, da so hisi hiške za ljubezen. Mogoče nova turistična tržna niša? Za zdaj na ogled in preizkus v Velikem Nerajcu, kjer je tudi vstop v Krajinski park Lahinja. Tudi ta je poseben, saj ob vstopu ne dobiš vstopnice, temveč košček ajdove potice!

Čez Vahto v zeleno morje doživetij

Carinik Peter, vin(o)jeta in pasoš za vstop v Belo krajino

Pri Badovincu, v gostilni, smo začeli z dogodki, ki spadajo pod okrilje projekta Svobodno belokranjsko ozemlje (SBO), ki se razprostira med Semičem, Črnomljem in Metliko. Izmislili so si ga vsi tisti dobro razmišljajoči in k smehu nagnjeni Belokranjci, med katerimi prednjačita Toni Gašperič in Peter Badovinac. To je belokranjski odgovor na  oblast v Ljubljani, ki bolj mačehovsko doživlja oddaljeno pokrajino in kjer je cesta  daleč pod pretočnostjo in zmogljivostjo tiste proti Koroški, ki pa naj bi jo kmalu osvobodila znamenita Tretja razvojna os. Tudi Belokranjci bi potrebovali kakšno razvojno os v obliki ceste, si mislim, ko lezemo v ride čez Gorjance in se pred našim avtobusom nizajo škatle tovornjakov in avtov ter vsega vmes.

Peter Badovinac, carinik na Jugorju, razume se, da je to v gostilni Badovinac, zahteva pasoš SBO, brez katerega ne moreš naprej. Tisti, ki ga nima, ga lahko kupi, carinik na turistični carini pa mu pomežikne na poti v spoznavanje ugodja in doda še vin(o)jeto, ki na brezplačnih parkirnih prostorih prinaša 5o-odstotni popust. Takšne ugodnosti res ne kaže prezreti! Potem po mili volji in s popusti na prenekaterih točkah polnokrvno uživaš deželo metliške črnine, odojkov in janjcev, zavitkov in šarkljev, pa seveda tudi proste potice, tiste znamenite belokranjske pogače. Popusti se priznavajo v različnih gostilnah, na domačijah, kjer se ukvarjajo s turizmom, v trgovinah, pri vinarjih in pri drugih ponudnikih storitev in proizvodov. Še preden pa carino zapustiš, ti pritiče še tekoča viza z imenom karampampuli. Alkoholna viza z množico zelišč in dišavnic ti podari še dodatne atome energije radosti, s katerimi se spuščaš naprej po cesti in zaviješ k naslednji edinstveni turistični zgodbi, ki je resnično prava zanimivost in bog ne daj, da bi je ne bilo.

Poleg Carinarnice med pomembne institucije Svobodnega belokranjskega ozemlja spadata še Ministrstvo za penjenje in Klinika za navajanje na odvisnost od olj. Neodvisnost zagotavljajo zastava, himna, vojska z enim vojakom in ustava z enim členom. Res ekspeditivno! In, da ne bo pomote, imajo tudi svoj konzulat. V Ljubljani.

Osnovna šola Bistra buča

Šola Bistra Buča

Šola na Radovici pri Metliki je plod domišljije Tonija Gašperiča in posluha za izjemne zgodbe Jožeta Matekoviča. Prvi, humorist, satirik in dežurni zabavljač, in drugi, človek s srcem, zapisanim kulturni dediščini Bele krajine ter odličen igralec. Prvi avtor zamisli in drugi igralec, ki upodablja strogega učitelja izpred sto let. Bistra  buča je način spoznavanja Bele krajine na lahkoten, hudomušen način. Učitelj pa je tako izviren in avtentičen lik, da si od presenečenja sploh ne moreš opomoči.

Njegova obleka, pričeska, pogled, besede … Vse to je tako živo, da se zdi, da sediš v učilnici, iz katere boš lahko odšel samo, če se boš pokoril učitelju, ki je takšen, kot da bi ga živega ujeli v album. In ko smo ob vstopu v šolo z izjemnim 200-letnim kulturno-spomeniškim pečatom vstopili in odprli ta album, je skočil iz zaprašenega časa in ves energičen, samovšečen in samozaverovan odpredaval svoje znanje in s palico v roki in mrkim, nepopustljivim pogledom klical pred tablo. Motilo pa ga je vse; od prekratkih kril, pisanih barv obleke in še bolj pričeske, do sedenja, smeha ali dihanja.

Prava turistična zgodba, ki je nastala leta 2014, bi morala priti na program vsake turistične skupine, ki obišče te kraje. Spričevalo, ki smo ga dobili ob koncu, pa je najlepši turistični spominek, ob tem, da nas listina, ki jo je izdala Ljudska republika Slovenija, z letnico 1957/58, in ki jo je podpisal šolski upravitelj in učitelj Jože Matekovič, spominja na res lepo zgodbo turizma. Samo ne vem, zakaj me je ocenil tako slabo? Zgodovina Bele krajine zadostno, Lepopisje dobro, Ročne spretnosti prav dobro, Petje in glasba dobro in Vedenje prav dobro!

Big Berry Kolpa

Naselje počitniških hiš Big Berry Kolpa v Primostku in stenska slika – mural na eni od hišk

Ko smo zavili v Primostek, na doživetje sodobno urejenega kampa ob Kolpi, so nas pod mogočnimi drevesi in z lepo urejeno trato pričakale mobilne hiške, recepcija in gostinski objekt s teraso, otroško igrišče, igrišče z vadbeno opremo, prostor za odbojko in počivalniki, nameščeni v sencah drevesnih krošenj. V poletnem času, med majem in oktobrom, v sedmih hiškah in štirinajstih sobah z vsega 36 ležišči sprejemajo goste in jih razvajajo z brezplačnim wifijem, zajtrkom v košari – lokalnimi dobrotami in skupnim žarom, vsak petek, soboto in nedeljo. Hiške, opremljene s televizorjem in sefom, ponujajo posteljnino in brisače ter omogočajo kuhanje in pranje perila. Na voljo so kolesa in kajaki ter zasebno parkirišče. Neslišni, električni avtomobilčki drsijo skozi lepo oblikovano parkovno podobo kampa, ki je klub sodobnemu obrazu ohranil nekdanji kopalni bazen. Še iz časov, ko so se na tem izjemno lepem, prav idiličnem koncu Slovenije, lahko kopali prav vsi.

Novodobno, mogoče nekako s premalo posluha za pobeg duše. Kamp je od Iskre kupilo podjetje Hosekra iz Slovenske Bistrice, ki izdeluje strehe, garaže in mobilne hišice. Nekdanje lesene hišice so izginile. Živžav ob reki je nadomestila kultura uživanja in bivanja po novem. Morda malce preveč stekleno, plastično ali kovinsko? Novi lastniki stavijo na višjo raven kamping turizma ob Kolpi. Kako se v njih biva, spi in živi, nam ni bilo dano preizkusiti. Kolegi, močno presenečeni nad videnim, so rekli, da je fino!

Predvsem pa je kamp zelo drugačen; naselje počitniških hiš Big Berry Kolpa v Primostku ima precej svojstven koncept, tudi z vnosom urbanih prvin, kot so stenske slike – murali na vsaki od hišk ali iskanjem sodelavcev, kjer še zlasti tujim študentom v zameno za delo ponujajo bivanje.

Meni bi bili ljubši stilizirani hisi. Z lesom in mehkimi linijami, pa čeprav brez sodobnih slikarij na pročeljih. Ah, ja, zdaj vem, kaj me moti! Preperfektnost, ki postaja sterilnost!

Z vinsko trto zaokroženo

Ob koncu smo postali pri posebni znamenitosti, ki preseneča sredi polj in travnikov – letalu iz druge svetovne vojne. Potem smo poniknili v klet vinske kleti Metlika. Njihovi impozantni leseni sodi so nekaj posebnega, prav tako kot dragocene kapljice iz njihove vinske zakladnice.

Dan je bil čudovit. Zaradi doživetij, okusov in spominov. Pa tudi zaradi penečih se mehurčkov, ki so tega dne ozaljšali doživetja pri Ivanu in Gregorju v Vinski kleti Simonič v Semiču, kjer je penina – seveda pridelana po klasični metodi, pustila brbončicam razkošje okusov z imeni Semiška, Jantarna, pa Medeja …

Besedilo in foto: Renata Picej

PUSTI SPOROČILO