Slovenske Konjice – v objemu žlahtnih zgodb

Moja dežela – lepa in gostoljubna 2018: najboljši se predstavijo

0
295

Slovenske Konjice so prikupno srednjeveško mesto, položeno med skrivnostno Konjiško goro in sončne zlate griče vinorodnih Škalc, ki s številnimi vasmi zaokroža edinstveno podobo doline ob reki Dravinji. Nehote se dotaknejo vaših čustev, so mesto z dušo, kjer vas na vsakem koraku objemajo žlahtne zgodbe in kjer utripa pohorsko srce. Slovenske Konjice namreč odpirajo čudovite poglede na pohorske gozdove, ki se jih nesramežljivo dotikajo in jih v zadnjih letih s sosednjimi občinami Oplotnica, Vitanje in Zreče povezujejo v edinstveno zgodbo Turistične destinacije Rogla-Pohorje.

Očarljivo jedro Slovenskih Konjic Foto: Andraž Korošec, Studio Fakin

Obiskati Slovenske Konjice, katerih pisna omemba sega v leto 1146 (Counowiz), in njihovo okolico pomeni občutiti dušo prijaznega mesta, ki ponuja številna posebna doživetja. Najlepši so sprehodi skozi Stari trg, po sredini katerega teče očarljiv konjiški potoček, ki daje mestu dušo in ga deli na prikupni polovici. Sprehodi skozi obnovljeno starotrško jedro so kot obisk galerije, v kateri so razstavljena najlepša umetniška dela – trške hiše z vsemi svojimi posebnostmi.

Mesto je že vrsto let zgled prijaznosti in urejenosti. Odlikovano je s številnimi priznanji TZS za urejeno in gostoljubno okolje, na prestižnem tekmovanju Entente Florale Europe pa je prejelo kar dve zlati medalji (v letih 1998 in 2014), kar ga postavlja ob bok najlepše urejenim evropskim mestom. Leta 1998 je bronasto priznanje prejela tudi vas Žiče, kar je dokaz urejenosti celotne občine.

Zgodba Slovenskih Konjic je posebna ljubezenska zgodba. To je občutil že v Konjicah rojeni pesnik Ivan Minatti, častni občan občine Slovenske Konjice, ko je zapisal slavne stihe: »Nekoga moraš imeti rad.« Slovenske Konjice je treba videti in jih doživeti v vsej njihovi očarljivosti. Potem jih boste imeli radi tudi vi. In si jih za vedno shranili tja nekam na srčno stran.

Žička kartuzija – tiha lepotica v Dolini svetega Janeza

Edinstvena Žička kartuzija Foto: Denis Sodržnik

Včasih se nam dogodi, da pridemo na kraj, ki nas preprosto osupne. Kraj, kot je Žička kartuzija, v odmaknjeni Dolini svetega Janeza, kamor so se v 12. stoletju naselili menihi iz francoske Velike kartuzije. V tej skriti dolini so našli nedotaknjen košček sveta, kjer so lahko živeli v skladu z redovnimi pravili, skromno, odmaknjeno, v molitvi in meditaciji. Zgradili so med seboj ločena samostana, zgornjega in spodnjega, ki ju še zdaj povezuje prekrasna dolina.

Samostan je veljal za evropski kulturni in politični epicenter na naših tleh. Ponašal se je s knjižnico z več kot dva tisoč knjigami, tukaj so skoraj štiri stoletja nastajali znameniti srednjeveški rokopisi. Kartuzijanom sta dajala poseben status naravno zdravilstvo in lekarništvo, ukvarjali pa so se tudi z mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi rokodelskimi deli, ki so omogočala preživetje skupnosti. Redovno življenje je zamrlo, ko je kartuzijo z dekretom leta 1782 ukinil cesar Jožef II. Območje Žičke kartuzije je bilo takrat na milost in nemilost prepuščeno toku časa.

Posebna energija tega prostora, mir in spokojnost, nedotaknjenost narave ter zavedanje o tem, da je tukaj nekoč stalo nekaj pomembnega, so občino in strokovne službe vodili do intenzivnih obnovitvenih del, ki potekajo že več kot trideset let. V Žičko kartuzijo se počasi vrača življenje. Sodobnemu človeku ponuja možnost za ponovno vzpostavitev notranje harmonije, daleč od hrupa vsakdana.

L. L.

Slovenske Konjice so v vseslovenski akciji Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna 2018, tekmovanju z osrednjim poslanstvom urejanja in ohranjanja okolja, prejele priznanje za 1. mesto med manjšimi slovenskimi mesti.

PUSTI SPOROČILO