»Preljubi Slavko Flis …«

Škofjeloški turizem praznuje 120-letnico

0
252
Škofjeloška veduta Foto: Marko Pleško

Škofjo Loko so že na začetku 20. stoletja obiskovali gostje iz Trsta, Pulja, Zagreba in Srbije, pa tudi iz Avstrije, Italije, Francije, Švice in Nemčije, ki so sem zahajali še zlasti v poletnih mesecih. Ločani so se tako že zgodaj zavedali turističnega potenciala mesta; da bi vanj privabili čim več domačih in tujih gostov, ki bi se v očarljivem srednjeveškem mestu zadržali več dni, pa so se morali domisliti zanimivih in privlačnih vsebin zanje.

Že leta 1873 so Ločani ustanovili Škofjeloško kopališko družbo. Župnik Primož Remic ji je prodal posestvo v Vincarjih (zdajšnje naselje ob mestu ob reki Sori) in družba je na njem zgradila kopališče s toplo vodo. V »toplicah«, kakor so ga imenovali, so postavili koncertni paviljon, v bližini pa so uredili sprehajališče, posuto z belim peskom, s klopmi in mizami. Kopališki paznik je kopalcem izposojal kopalne obleke in brisače ter prodajal okrepčila.

A med družabniki so kmalu nastala nesoglasja in družba je razpadla, njeno imetje pa je bilo prodano na dražbi. Po prodaji kopališča je Škofjo Loko zajelo turistično mrtvilo; ljudje niso več zahajali v nove toplice, ker so se jim zdele neugledne.

Turistični preporod z ustanovitvijo Olepševalnega društva

Škofjeloški turizem je dobil nov zalet leta 1897, ko so v mestu na pobudo učitelja Slavka Flisa ustanovili Olepševalno društvo. To naj bi poskrbelo za čim lepši videz mesta in njegove okolice. Ob ustanovitvi je društvo štelo 56 članov, njihovo število pa je nenehno naraščalo; leta 1901 jih je imelo največ, 112.

Flis je poskrbel za ureditev več sprehajalnih poti: od Grebenarja do Kobile, iz Vincarjev do Žegnanega studenčka in od tod na Stari grad ter s Starega gradu v Slepo dolino. Poti so bile opremljene s klopmi in mizami. Na klopco pri Grebenarju so študenti takole zapisali: »Preljubi Slavko Flis, škoda je, keder nis’ b’lj široke klopi naridu, de b’se člov’k komot usidu.«

Pod Flisovim vodstvom so zgradili javno kopališče v Vincarjih. (Moški in ženske ga niso smeli obiskovati skupaj, ampak izključno ločeno.) Povprečna kopalna sezona je trajala od sredine junija do sredine septembra, ob ugodnem vremenu je bilo kopališče odprto vsak dan od osmih zjutraj do sedmih zvečer.

Flis je skrbel tudi za turistično promocijo: v dunajskem časopisu Ilustrierter Wegveiser je, denimo, objavil članek o Loki z naslovi gostiln in natančnim številom postelj v njih ter cenami; loške gostilne so med seboj tekmovale z dobro hrano in pijačo, gostilničarji pa so vsakega gosta pozdravili pri mizi. Tako so imele gostilne velike zasluge za to, da so turisti v mestu ostajali dalj časa. Flis je v članku poudaril tudi možnosti za izlete v okolico mesta: v Poljansko in Selško dolino, k sv. Katarini, na Osolnik, pa v Crngrob in na Strahlov grad z muzejsko zbirko.

Za turiste so bili zelo privlačni tudi tržni dnevi na »placu«. Stojnica pri stojnici, pisano blago, trgovci in kramarji so privabljali trume ljudi. Naprodaj so bili suha roba, lončena posoda, žito v vrečah, koštruni iz Hrvaške in domača goveja živina.

V tem času je Loka dobila tudi prvi hotel z velikim senčnim vrtom: Štemarje. Njegovi gostje so bili povečini letoviščarji iz Italije, Francije in Švice ter iz Gradca, Pulja in Zagreba. V tem času jih je bilo precej, Ločani pa so se zavestno ukvarjali s turizmom.

Medvojno obdobje in Tujsko-prometno društvo

Turistični razcvet in živahen tujski promet je zavrla prva svetovna vojna, leta 1920 je preminil Slavko Flis. Pokopan je na mestnem pokopališču, Ločani pa so se prvemu buditelju turizma v mestu poklonili tako, da so njegovo ime vklesali na poti proti Kobili.

Olepševalno društvo se je v dvajsetih letih preimenovalo v Tujsko-prometno društvo. Vodenje društva je prevzel šolski nadzornik Vinko Zahrastnik in prizadevanja za turistični razvoj Škofje Loke so se znova okrepila. Leta 1926 so zgradili novo kopališče v Puštalu ob Poljanski Sori. Društvo je skrbelo za lepšanje mesta in v ta namen vsako leto razpisalo nagrade za najlepše urejene hiše. Izdali so turistični prospekt, privabljali pa so še zlasti goste iz Dalmacije in Hrvaške.

Ustanovitev Turističnega društva Škofja Loka

Po drugi svetovni vojni je začel loški turizem znova doživljati preporod. Leta 1952 so ustanovili Turistično društvo, ki je takoj poskrbelo za boljše prometne povezave mesta in za čim popolnejše turistične informacije. Upravljalo je staro kopališče, pripravilo je tudi načrte za novo. Obudilo je nekdanje Flisove poti in si na splošno prizadevalo za prijaznejšo podobo mesta in živahnejše dogajanje v njem.

Kljub nekaterim uspešnim projektom pa je bilo društvo leta 1961 tik pred ukinitvijo. Ponovno turistično renesanso je mesto z okolico doživelo šele v sedemdesetih letih: s praznovanjem tisočletnice mesta leta 1973, z novim, sodobnim hotelom Transturist, žičnico na Starem vrhu, trim stezo, razvojem kmečkega turizma, zimskim bazenom, odmevno prireditvijo Izseljeniški piknik na Loškem gradu …

Društvena dejavnost v zdajšnjem času

Historial, naslednik Venerine poti Foto: Marko Pleško

Izseljeniški piknik je bil do leta 1988 osrednja prireditev Turističnega društva Škofja Loka. Tega leta pa je društvo redno zaposlilo strokovnega sodelavca in začelo aktivneje delovati tudi na drugih področjih razvoja loškega turizma. Društvena pisarna je bila čedalje bolje založena s turističnimi spominki, promocijskim gradivom in turističnimi informacijami. Leta 1995 je začelo društvo prirejati odmevne poletne glasbene večere Pod Homanovo lipo, ki so prerasle v festival Pisana Loka. V devetdesetih letih je začelo tudi oživljati sejme na »placu«. S srednjeveško prireditvijo Venerina pot je oživilo nekatere stare cehovske obrti, stare loške jedi in loške običaje; zdaj društvo sodeluje pri prireditvi Historial, ki je naslednica Venerine poti.

Decembra pripravlja Srečanje z vinarji (letos že 20. zapovrstjo), ki je eden odmevnejših sejmov v mestu, obenem pa uvod v decembrsko dogajanje, ki ga društvo pripravlja že leta. Še prej, v tem mesecu, odpira interaktivno tematsko pot Po Romualdovi poti – po poti Škofjeloškega pasijona, ki bo povezala digitalizacijo nesnovne kulturne dediščine s prvim dramskim delom v slovenskem jeziku, ki je pod Unescovo zaščito. To bo tretja tematska pot, ki jo bo društvo odprlo v zadnjem času.

Kjer so na voljo škofjeloški spominki Foto: Marjan Cerar

Društvena pisarna v mestu je zelo dobro založena z lastnimi promocijskimi gradivi v različnih jezikih; Sprehodi po mestu in okolici in Starodavna lepotica sta brošuri, ki sta tako rekoč obvezno branje vsakega turista. Pestra je ponudba loških razglednic in spominkov.

Prihodnje leto se društvena pisarna seli v nove prostore Thalerjeve hiše na Mestnem trgu, kjer bo delovala skupaj s Pasijonsko sobo, v kateri bo turistu na sodoben način prikazan zgodovinski spektakel Škofjeloški pasijon. Tega bodo znova uprizorili leta 2021.

Zdajšnje TD Škofja Loka šteje 60 članov.

L.L., povzeto po TD Škofja Loka

PUSTI SPOROČILO