Prebujajoča se lepotica med Savo in Jelovico

Lipniška dolina

0
192
Lipniška dolina je prgišče na moč samobitnih naselij (na fotografiji: Kropa) Foto: Andraž Pavlič

Lipniška dolina. Prgišče na moč samobitnih naselij: Lancovo, Ravnica, Brda, Vošče, Kolnica, Zgornja in Spodnja Lipnica, Kamna Gorica, Lipnica, Kropa, Brezovica, Dobrave s Prezrenjami, vasice pod razglednim Jamnikom, Rovte, Češnjica, Dobravica, Poljšica, Ovsiše, vse do Podnarta, skoraj zraslega z Zalošami in Otočami ob Savi. Povezuje jih rečica Lipnica, ki izvira pod Kobovtom v zahodnih obronkih Jelovice. Na desnem bregu jo napaja razvejeno ožilje pritokov: Grabnarica, Vrčica, Kroparica s Hrenovcem in Črnim potokom; na levem bregu se ji le občasno pridružijo presihajoči studenci z Dobrav. Na dnu doline se pri Podnartu zlije s Savo.

Na začetku doline je vas Lancovo; na njenem robu se zlivata obe Savi, Bohinjka in Dolinka. Lancovo se prvič omenja že leta 1296 v listini, ki piše o vitezih »vom Lanzawe«. V zgornji del vasi nas vodi strma pot mimo kmetije Dežman in konjeniškega centra Dalija do odmaknjene srednjeveške cerkvice sv. Lamberta, od koder uzremo škrbine Pustega gradu (Waldenberg), ki skupaj z ostanki gradu Kamen še pomni slavne čase Ortenburžanov, Celjanov in Gašperja Lamberga. Na travniški zaplati pod gradom je vas Ravnica, nekoč Mošnja, skrita v tragično zgodbo svoje polpretekle zgodovine.

Po teh krajih je speljanih nekaj lepo urejenih naravoslovnih poti: po Grabnarici od Kolnice do Vošč (slikovita pot je žal precej zaraščena), pa od Pustega gradu čez Mili pogled do Kamne Gorice; malo pred njo lahko skozi Galerije zavijete še proti obnovljeni Fuchsovi brvi čez Savo ali ob njej do Radovljice, lahko tudi nizvodno proti Globokemu ali pa po severnih obronkih Vreč mimo Ojstre peči do Mišač ali Dobrav, s katerih se prek Stovca lahko spustite proti Podnartu.

Male gorenjske Benetke

Pestra paleta glasbenih in literarnih srečanj v Mežnariji (Kamna Gorica) Foto: Ana Cecilia Prenz Kopušar

Kamno Gorico je nekdo poimenoval »male gorenjske Benetke«; ves kraj je namreč prepreden z desetinami mostičkov ter s številnimi rakami, po katerih je razpredena Lipnica poganjala vodna kolesa šestnajstih vigenjcev; zdaj nanje spominja le še Šparovčeva kovačnica. Poleg žebljarstva se Kamnogoričani radi spomnijo tudi misijonarja Kapusa, slikarja Matevža Langusa, pa domoljuba in kranjskega poslanca na Dunaju dr. Lovra Tomana (»izposloval« nam je železnico Ljubljana–Trbiž). Bogato tradicijo kraja ohranjajo Langusovi dnevi, pa »barčice« na gregorjevo, streljanje z možnarji na Zijalki ter pestra paleta glasbenih in literarnih srečanj v Mežnariji.

Nadaljujmo. Ob cesti bomo opazili bajer ob prepoznavni »Skirarci«, kjer so še v prejšnjem stoletju izdelovali sekire. Na križišču v Lipnici zavijemo desno ter mimo opaznega letnega bazena in novega naselja na Stočju prispemo v Kropo.

Sinonim za žebljarstvo in kovaštvo

Novodobno kovaštvo v Kropi Foto: Andraž Pavlič

Za večino Slovencev je Kropa simbol, če ne kar sinonim za žebljarstvo in kovaštvo. Njuni začetki segajo v 14. stoletje; na tiste čase spominja talilnica železa, zdajšnja »Slovenska peč«, pa tudi Ferdinandov rudarski red, ki je Kroparjem že sredi 16. stoletja priznaval posebne pravice, v katere zemljiška gospoda ni smela posegati. Kroparsko žebljarstvo je cvetelo do sredine 19. stoletja; kraj je takrat štel tudi blizu 1500 ljudi, od bogatih fužinarjev do rudarjev, furmanov, oglarjev, kovačev in žebljarjev z njihovimi družinami vred. Ob dveh fužinah, kjer so pridobivali železo, je bilo v Kropi še devetnajst vigenjcev, kjer so ob ješah starši in otroci kovali najrazličnejše žeblje, in sedem cajnaric – kovačnic, kjer so s pomočjo vodnih kladiv – norcev kovali železne palice – cajne. Že Valvasor je zapisal, da so kroparske žeblje tovorili daleč naokrog, največ pa v Benetke in Trst. Pozneje so kar 127 različnih vrst žebljev prodajali od Skandinavije do Afrike in od Črnega morja do Atlantika.

V drugi polovici 19. stoletja pa se je vse skupaj začelo sesuvati, zadnji plavž je ugasnil leta 1880. Žebljarska zadruga je v začetku 20. stoletja podaljšala neustavljivo zamiranje žebljarstva in spodbudila novo dejavnost – umetno kovaštvo, ki ga zdaj poskuša ohranjati UKO Kropa in nekaj ostarelih kovaških mojstrov. Kropa je svoje dno dosegla s propadom tovarne vijakov Plamen leta 1997, zdaj pa ji gre, tako kot vsej Lipniški dolini, k sreči spet na bolje.

Skozi Kropo v Evropo

Kroparica Foto: Andraž Pavlič

Vsa trška Kropa je en sam muzej. Pod cerkvama, sv. Lenartom in t. i. Kapelico, obiskovalca na obeh bregovih Kroparice vse spominja na žebljarske in kovaške čase: kovaški muzej z vigenjcem Vice; arhitektura imenitnih starih fužinarskih hiš; izdelki umetnega kovaštva na vsakem koraku; zaščiteno trško jedro Plac; bajer, kjer na gregorjevo spuščajo »barčice«; (zanemarjene) rake in zapornice od Kotla navzdol … Pa prireditve, kot so julijski kovaški šmaren, decembrsko koledovanje, gregorjevo in poletni gledališki festival v veliki kulturni dvorani. In slavni Kroparji: pesnica Kristina Šuler, pa kovač in pripovednik Joža Bertoncelj, ustanovitelj Elana Rudi Finžgar, pa odlični pevci – tenoristi Dermota, rodbina Gašperšič – ustanovitelj »zadruge« in muzeja Jože, sopranistka Zlata Ognjanović, skladatelj in zborovodja Egi Gašperšič, slikarja Janez Potočnik in Peter Žmitek, fizik pri Nasi dr. Dušan Petrač, etnolog in antropolog dr. Zmago Šmitek, nekdanji evropski komisar dr. Janez Potočnik …

»Skozi Kropo v Evropo,« pravi najnovejše kroparsko reklo. Skoznjo pa lahko pridete tudi na Vodiško planino, na Jamnik, v Dražgoše, v Železnike, Selško dolino …

Razgledni Jamnik s cerkvico sv. Primoža

Ko obrnemo proti Podnartu, v Lipnici opazimo uspešno tovarno Iskra Mehanizmi, nad vasjo Brezovica  pa je pri bližnjem kamnolomu okoli 45 jam na Pečeh – osameli kras.

Čez češnjiški most prestopimo starodavno zgodovinsko mejo med nekdanjim freisinškim, to je škofjeloškim, in ortenburškim, to je radovljiškim gospostvom. Pot nas vodi proti vasicama Češnjica in Rovte, ki se stiskata pod razgledni Jamnik s prepoznavno cerkvico sv. Primoža (831 metrov).

Češnjica se deli na dva dela: prvemu, rodovitnejšemu, se še zdaj reče Na kmetih, drugemu, skromnejšemu, Na kajžah, na sredi pa je starodavna cerkev sv. Tomaža. S Češnjice je bil župnik, pesnik in pisatelj Joža Vovk, znan po zbirki črtic Naš Buček, ki hudomušno opisujejo dogodivščine vaškega otročaja.

Na Rovte se pride ob potoku Plaznica, ki se pod vasjo zajeda globoko v konglomeratne stene, polne prastarih fosilov iz časov, ko je do tod segalo Panonsko morje. Rovte, ki se sončijo na ravnicah pod Malo goro, ponujajo imeniten razgled proti Storžiču ter pot na Jamnik ali proti Besnici in Kranju, tudi v Selško dolino se da priti. Postanka vredna je kmetija pri Turku; blizu sta tudi Taborska jama in Turkovo brezno; ta je ena najdaljših kapniških jam na Gorenjskem.

Od koder (menda) izvira rod Primičeve Julije

Ovsiše so zelo stara vas. Do gradnje gorenjske železnice so bile z baročno cerkvijo sv. Valentina in Portarjevo gostilno s trgovino središče okoliša, zato ni čudno, da je ovsiška šola nedavno praznovala častitljivih 120 let. Ob njej je ekološka kmetija Porta.

Poljšica je pravi raj za ljubitelje narave, osupljivih razgledov in miru; tudi lovci so pogosto tu. Pa še to: menda s Poljšice izvira rod Primičeve Julije, Prešernove neuslišane ljubezni.

Za Podnart vemo, da ga pred gradnjo »Tomanove« gorenjske železnice leta 1870 skorajda ni bilo. Železnica je prinesla hiter razvoj in industrializacijo. V marsičem ga je zaznamovala družina Pogačnik, denimo vitez Josip Pogačnik – ob koncu prve svetovne vojne je bil imenovan za prvega predsednika slovenske narodne vlade; ali podjetnik Anton Pogačnik, ki je skupaj s sinovi leta 1935 ustanovil tovarno zobnih past in parfumov Cimean; po drugi svetovni vojni je iz nje zrasla Kemična tovarna Podnart, zdaj pa je tu Atotech.

V Podnartu se Lipnica izliva v reko Savo, tam se konča tudi Lipniška dolina.

Cerkev, v kateri je župnikoval Jakob Aljaž

Ob Savi se vračamo skozi Zaloše do Otoč, ki so bile svoje dni znane še zlasti kot železniška postaja, s katere so se množice romarjev zgrinjale na bližnje Brezje; zdaj je takih romarjev malo, popotniki pa lahko prenočijo na prijazni kmetiji Pr Štularju.

Iz Podnarta se lahko povzpnete po cesti skozi do vasi Prezrenje, ki kraljuje na pomolu nad Savo in Lipnico, a je tako neopazna, da jo vsi prezrejo. Številni pa kar obstanejo ob prepričljivi lepoti Dobrav – polja in travniki so dobesedno ugrabljeni prostranim gozdovom, odpre se veličasten razgled na Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in Julijce. Dobrave se raztezajo na konglomeratni terasi med Lipnico in Savo; začnejo se pri sotočju obeh Sav, končajo pa pri Podnartu. Zanimive so dobravske doline – vrtače.

Med Dobravami je največja Srednja Dobrava. Cerkev Povišanja sv. križa so zgradili že v 17. stoletju. Tu je do leta 1889 skoraj deset let župnikoval in učil tudi Jakob Aljaž; zato je cerkev ena od postaj na t. i. Aljaževi poti; tu je pokopana njegova mati. Tudi pisatelj Janez Jalen je prebil nekaj let med Dobravci. Na pokopališču sta grobišče in spomenik izseljencem ter padlim partizanom, med njimi je bil tudi Stane Žagar, pred vojno učitelj in šolski upravitelj na Srednji Dobravi. S Spodnje Dobrave je bil doma skladatelj pater Vendelin Špendov, ki je ustvarjal med Slovenci v Lemontu/Čikagu.

Lokalna cesta nas skozi Mišače prek mostu čez Savo pripelje v Globoko in proti Podvinu, drugi odcep pa vodi v Otoče – in krog je sklenjen.

Druga (turistična) ponudba

Pri Jarmu v Kropi imajo veliko izbiro gostiln, v Mlinu v Kamni Gorici se jedo dobre postrvi in pice, v Joštovem hramu v Podnartu imajo srbske dobrote, pri Marički na Sr. Dobravi se dobi odličen ajmoht. Dobro postrežejo tudi v Partizanskem domu na Vodicah in v razgledni planinski koči na Taležu, po dolini pa je še nekaj bifejev, okrepčevalnic in turističnih kmetij.

Lipniško dolino je mogoče doživeti tudi na označenih kolesarskih, pohodnih in planinskih poteh, pestra je ponudba alternativnih športov (jamarstvo, krpljanje, ledno plezanje, rafting …).

V zadnjem času se po dolini, predvsem ob Savi, kot gobe po dežju množijo kampi in glampi pretežno angleških imen, v glavni turistični sezoni vozi občasni avtobus »hop-on hop-off« (rednega ob koncih tedna žal ni).

Slavko Mežek

Bogato kulturno-zgodovinsko izročilo, naravne danosti ter zdajšnji potencial Lipniške doline je treba bolje izkoristiti, še zlasti pa povezati v smiselno skupno zgodbo. To je mogoče storiti le z vizijo, z usklajenimi prizadevanji lokalnih skupnosti, s povezovanjem in sodelovanjem vseh posameznikov in organiziranih dejavnikov v dolini ter s podporo Občine Radovljica in radovljiškega turizma. Vlogo povezovalca in spodbujevalca starih in novih potencialov bo poskušala odigrati tudi ustanova Fundacija za razvoj Lipniške doline. Ta se je pridružila pobudi gibanja Kultura-Natura Slovenija, ki je sredi Krope najelo prostore opuščene pošte in v njih s partnerji uredilo tudi kulturno-informacijski center – KIC Kropa (www.kultura-natura.si, www.lipniska-dolina.si).

PUSTI SPOROČILO