Pirine dobrote z Dravskega polja

Na kmetiji Žitnik prisegajo na lokalno, domače in sveže

0
178
Pirine dobrote kmetije Žitnik

Pirini keksi. Pirine palčke z bučnimi semeni. Pirini čokoleškoti. Polnovredne pirine testenine s svežimi domačimi jajci. Pirin kruh, pečen v krušni peči. Gladka in polnozrnata pirina moka. Bučno olje in semena. Na kmetiji Žitnik v vasi Starošince na Dravskem polju sta zakonca Rosmarie in Robi Žitnik pred leti začela zgodbo, s katero sta »ušla« prevladujoči tradiciji intenzivnega kmetijstva na domačem podeželju: zgodbo o kmetovanju, ki je po obsegu sicer skromnejše, a človeku prijaznejše, in o slastnih domačih izdelkih, po katerih sega čedalje več zadovoljnih kupcev.

Lokalno je v turizmu pred leti postala ena vodilnih besed. Turisti čedalje bolj iščejo kar koli, čemur je mogoče pripeti etiketo »lokalno«, tudi zgodbe v senci odmevnejših turističnih zanimivosti. Te celo postajajo nepogrešljiv del želenega turističnega doživetja. Zgodba o kmetiji Žitnik sicer (še) ni turistična, je prej ko ne bolj kulinarična – a skozi želodec se poraja tudi ljubezen do krajev, ki jih obiskujemo.

Pira – raje manj, a z več okusa

Pira je že pred časom prevzela primat na njivah in v izdelkih; na fotografiji: družina Žitnik – v ospredju Robi s sinom Blažem, v ozadju Rosmarie Foto: Saša Urih

Rosmarie in Robi Žitnik sta se priprave dobrot, ki so na prodaj na njuni kmetiji v Starošincah (v bližini muzeja podeželja, kjer je na ogled zbirka kmečkega orodja in strojev, ki so jih na Dravskem polju uporabljali do sredine prejšnjega stoletja), resneje lotila pred petimi leti – kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ki jo je Robi prevzel od svojih staršev. Njuni krušni in drugi izdelki so skorajda v celoti iz sestavin, ki jih pridelujeta na kmetiji. Zdaj pridelujeta večinoma piro, ječmen in koruzo, ki ju večinoma prodata, in buče, iz katerih pridelujeta olje in bučna semena; kakšno leto posejeta in žanjeta tudi lan in ajdo. A pira je tista, ki je prevzela primat – na njivi in v izdelkih.

Zanjo sta se odločila pred leti zaradi zdravstvenih težav v družini. »Imela naj bi ugodnejši vpliv na zdravje kot, recimo, pšenica. V svetu je v zadnjih letih čedalje bolj priljubljena. Midva vztrajava pri sorti pire, ki daje manj pridelka, saj ne prenese umetnih gnojil, tudi škropiv ne. Če je letina dobra, pridelamo na leto v povprečju 2,5 tone neoluščene pire, kar je precej manj, kot bi je lahko, če bi uporabljali umetna gnojila in škropiva. Tako pa smo odvisni tudi naravnih razmer – suše, toče … A zato ohranjamo zemljo bolj spočito in to je občutiti tudi v izdelkih, ki jih pripravljamo iz pire. Poleg tega je ne luščimo vnaprej, ampak sproti, kadar jo potrebujemo za mletje oziroma za moko. Veliko kupcev nam pove, da je ta izjemno okusna. Kakovosti ne zagotavlja količina – in tako je tudi v tem primeru,« pripovedujeta zakonca Žitnik.

Njuna kmetija sicer ni ekološka, poudarita – tudi izdelkov ne oglašujeta s pripono eko, čeprav si prizadevata čim bolj upoštevati načela biodinamičnega kmetovanja (biodinamika je metoda kmetovanja, ki poleg ekoloških upošteva zakonitosti naravnega gibanja Zemlje in letnih časov, op. p.). »Poudarek je na lokalnem, domačem, svežem,« pojasnjujeta. Manjšo njivo, ki jo obdelujeta po načelih ekološkega kmetovanja, sicer imata, a za zdaj zgolj za potrebe družine.

Ko spodrsljaj prinese večjo prodajo

Za pirine kekse in čokoleškote sta že prejela znak kakovosti Dobrot slovenskih kmetij. Tanki in okrogli čokoleškoti, ki so v ponudbi kmetije Žitnik »najmlajši«, so pravzaprav ponesrečena različica prvih, ki so bili na prodaj, v smehu pove Rosmarie: »Najprej so bili debelejši, potem pa so se nekega dne v poletni vročini razlezli in stanjšali. A ljudem so bili veliko bolj všeč kot prej in prodaja čokoleškotov se je začela povečevati. Tudi tako lahko odkriješ pravi recept!« Vsi pekovski izdelki so sicer iz pirine moke, ta je osnovno živilo. Na začetku, ko sta se lotila peke in prodaje izdelkov, je le malo ljudi poznalo piro; zdaj jo poznajo že skorajda vsi, tudi uporabljajo jo čedalje pogosteje in zanima jih čim več o njej.

Poleg tega so v ponudbi zgolj tisti izdelki, ki jih imajo radi Rosmarie, Robi in njun sin Blaž, trinajstletnik, ki je rad vpet v delo na kmetiji. »Ne moremo prodajati nečesa, česar ne maramo sami,« je odločna Rosmarie.

Zadovoljne kokoši, okusna jajca

Kokoške in njihov dom z zeleno streho Foto: Saša Urih

Poleg tega, da prodajata pekovske in druge dobrote, je njuna kmetija odprta tudi za oglede. Za zdaj jo večinoma obiskujejo društva podeželskih žena in deklet in tisti, ki bi se radi lotili česa podobnega na domači kmetiji. Obiskovalci so navdušeni nad kokošnjakom z zeleno streho za prijetnejše bivanje kokoši (ki, mimogrede, zobajo lan in tako bogatijo jajca, ki so v pekovskih izdelkih, z maščobnimi kislinami omega 3 in omega 6), marsikdo pri njima prvič vidi pravo, zeleno barvo 100-odstotnega bučnega olja, je povedala Rosmarie. Za obiskovalce pripravita tudi pokušnjo izdelkov, »in tako gre dober glas od ust do ust, kupcev pa je čedalje več«.

Na kmetiji so poleg kokoši še prašiči; žal se je svinjine pred časom oprijel sloves nezdrave hrane, pravi Robi. A če se ozremo nazaj, ugotovimo, da so se nekoč prehranjevali predvsem z njo. Res pa so meso jedli kvečjemu enkrat na teden in ne tudi večkrat na dan, kakor zdaj, prida.

Zgodba je verodostojna le, če je celovita

Ljudje čedalje bolj cenijo izdelke, ki so domači in iz svežih sestavin, glede tega so čedalje bolj ozaveščeni, ugotavlja Rosmarie. Bi se lahko dejavnosti lotila pred, recimo, dvajsetimi leti? »Verjetno bi začela in zelo hitro obupala,« je stvarna. »A takrat sva drugače živela tudi midva. Nisva imela niti želje niti znanja, da bi kaj spremenila. Zdaj je drugače in ljudje to opazijo. Opazijo, da je stroj, s katerim greš na njivo, drugačen od prevladujočih na poljih in njivah. Ne gre samo za to, kaj ješ – gre za to, kako živiš. Zgodba mora biti celovita.«

Počasi, v mejah zmogljivosti

Pet let zatem, ko sta sklenila, da peka ne bo več zgolj njun konjiček, ampak tudi posel, sta zadovoljna. »Še zlasti zato, ker izdelkov niti nisva kaj dosti oglaševala. Zgodbo sva razvijala počasi, postopoma, glede na najine zmogljivosti. Marsikdo nama reče: ’Toliko dela imata, pa sta vseeno videti zadovoljna!’ Zato, ker delava toliko, kolikor zmoreva – do meje, ki pa je ne prestopiva. Nikoli si nisva postavljala napihnjenih ciljev, ki bi zahtevali eksplozijo izdelkov in dela,« razlaga Rosmarie. »Tako nama uspeva dohajati trg, ob tem pa ohranjava kakovostno družinsko življenje – to nama je ključno; dopolnilna dejavnost je na drugem mestu. Pogosto slišiva: ’Zakaj pa se ne lotita še česa novega?’ Ljudje prihajajo z idejami, recepti. Ampak midva vztrajava pri tem, kar zmoreva.«

Mateja Gruden

PUSTI SPOROČILO