Opisujem zgodbe, ki so presenetljive celo za Slovence

0
759

Noah Charney je Američan, ki že dobri dve desetletji živi v Kamniku, finalistu naše akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna. Od tam opazuje lepote Slovenije, ki ji pravi kar »moja posvojena domovina«. Med najinim pogovorom kot iz topa ustreli, da gre za najboljšo deželo na svetu. Odgovoru na vprašanje, zakaj, je posvetil celo knjigo z naslovom Slovenologija. Za nas je zanimiv predvsem zato, ker raziskuje in opisuje slovenske navade, tradicije in običaje, ki jih ne poznajo niti številni Slovenci.

Sloveniji, ki je zanj najboljša država na svetu, pravi kar moja posvojena domovina. Fotografija: Urška Charney.

Znani ste kot eden največjih ljubiteljev in promotorjev Slovenije, v svojih člankih pa radi poudarite, da gre za deleč najboljšo državo za življenje. Ali nam lahko to razložite?

Kakovost življenja je zelo visoka, pri čemer imam v mislih vse tisto, kar vlada zagotavlja državljanom brezplačno ali za simbolno ceno, če primerjamo s tem, koliko takšne storitve stanejo v drugih državah. Slovenija je zelo čista in varna država, povsod imaš dostop do prečudovite narave, poleg tega pa birokracija ne prinaša večjih presenečenj, čeprav je kar precej obsežna. Ljudje so res prijazni in ni ti treba govoriti slovensko, da lahko živiš tu. Poznam ljudi, ki tukaj živijo že vrsto let, pa ne znajo slovensko, a jih to niti najmanj ne ovira.

Vendar vi govorite slovensko?

Naučil sem se je iz spoštovanja do svoje posvojene države. Slovenijo precej globje doživiš, če znaš slovensko. To je dobro, takoj ko greš ven iz Ljubljane in želiš nekaj več kot površno izkušnjo. Najbolj srečen sem, ko mi babice pečejo stvari, zato moram znati slovensko, da jih pripravim do tega (smeh). Vedno se mi je zdelo, da bo v Sloveniji bolj zabavno, če bom znal slovensko!

Turistična zveza Slovenije se ukvarja s tradicijo, etnografijo, lokalno kulturo. V svoji knjigi Slovenologija ste objavili 38 hudomušnih zgodb o slovenskih navadah in običajih. Katere so bile za vas najbolj čudne?

Toliko jih je, da bi moral izdati že novo knjigo. Pred kratkim sem v reviji National Geographic objavil članek o ravenskem pustu, pri čemer gre za pustovanje v treh vaseh pod Krnom, med katerimi obstaja strašno rivalstvo. Pri tem pustovanju gre za prazgodovinsko tradicijo. Za kurentovanje ve vsak, za ravenski pust pa vedo le redki. Gre za čuden, nekoliko strašljiv in zelo zanimiv običaj. V Sloveniji večkrat naletim na takšne stvari.

Vsaka vas ima svojo tradicijo, najraje pa raziskujem kulinarične običaje.

Fotografija: Matjaž Tančič
Njegov načrt je napisati knjigo z naslovom Mojstrologija, tako, da bo vajenec raznih slovenskih mojstrov. Fotografija: Matjaž Tančič

Kaj pa poročne tradicije?

Prvi članek, ki sem ga napisal za priljubljeno revijo, je govoril o slovenski šrangi, ki je za tujce popolnoma fascinantna in se jim zdi kot kakšen afriški plemenski ritual. Tudi sam sem imel šrango, čeprav ni nihče ugrabil neveste in mi je ni bilo treba odkupiti nazaj. Nisem imel niti fantovščine, saj se mi zdi strašno, kaj ti na njej pripravijo ljudje, ki bi morali biti tvoji prijatelji.

V Sloveniji iščem zgodbe, ki so presenetljive in zanimive celo za Slovence. Mislim, da bo analiza moje posvojene države zame doživljenjski projekt. Napisal sem knjigo Slovenologija, trenutno delam na Bledologiji, za kar so me prosili pri TIC Bled, potem pa se bom lotil knjige o Julijskih Alpah, ki se bo imenovala Alpologija. Načrtujem tudi knjigo o Kamniško-Savinjskih Alpah z imenom Kamnikologija.

Prav Bled je bil za vas prvi stik s Slovenijo. Bili ste očarani nad njim. Zakaj je Bled tako poseben?

S svojo slikovito ljubkostjo je Bled popolnoma edinstven kraj na vsem planetu. Celo tako, da so ga vključili v kitajski potovalni paket 14 krajev, ki jih je treba videti v Evropi. Videti je kot popolna razglednica ali ozadje katerekoli pravljice, ki si jo slišal v otroštvu.

K pisanju knjige Bledologija so me blejski turistični delavci povabili, ker želijo, da bi v njej predlagal stvari, ki se jih da početi na Bledu, vendar ne v samem centru. Rekli so mi, da imajo v središču mesta preveč turistov. Letos je bilo seveda drugače.

Nam zaupate kakšen zanimiv namig?

Recimo Zasip, ki je čudovit primer miniaturne, a sveže turistične zgodbe, ki jo bodo tujci naravnost oboževali. Gre za majhno vasico, ki je svetovna prestolnica za sušene hruške tepke – prge. Gre za hruško, ki jo je Marija Tereza posadila na območjih, kjer je divjala lakota, zlasti ob cestah. Zasip je imel obdobje, ko so bili tako lačni, da niso imeli pšenice in zato tudi ne moke. Sušili so tepke, jih v mlinu zmleli v prah, ki so ga uporabljali kot moko. Vse, kar lahko narediš iz moke, lahko narediš iz tepk.

In to še vedno počnejo?

Seveda. Gospa Bojana Pipan je izdala kuharsko knjigo Dobrote iz Prgarije, v kateri piše o tem, kako uporabiti prgino moko. Iz mletih tepk lahko narediš potico, kruh … To je tista dodana vrednost Zasipa. Tepke bodo to vas popeljale med zvezde. Gre za nekaj neobičajnega, čudnega, hkrati pa naravnost čudovitega.

V knjigi Slovenologija je objavil 38 hudomušnih zgodb o slovenskih navadah in običajih.

Rekli ste, da imate radi kulinarične tradicije. Omenili ste potico, ki je že zelo razvpita. Kaj vam je še všeč?

Sem ljubitelj filanih rebrc, ki so specialiteta v Kamniku in Tuhinjski dolini. Če greš k lokalnemu mesarju in mu rečeš, da delaš ‘filo’, ti bo dal posebno narezana rebra z delom hrbta, iz katerega narediš žepek, ki ga napolniš z jajci, klobaso, suhim kruhom in veliko česna. Obstajajo mnoge različice.

Kaj pa pravite o slovenski pivski tradiciji?

Obožujem žganje. V Sloveniji obstaja velika raznolikost. Zelo cenim tudi, da imajo skoraj v vsaki družini člana, ki ga zna skuhati. Ko sem se prvič preselil v Slovenijo, ga je bilo težko kupiti v trgovinah, zdaj pa obstaja veliko butičnih žganjic.

Pravkar končujem knjigo za Goriška brda, natančneje za domačijo Medot, in sicer o rebuli, ki je avtohtona briška sorta. Gre za starodavno vino, ki je v srednjem veku veljalo za najboljše te regije. To je bilo tudi Titovo najljubše vino. Pili so ga na habsburškem dvoru. Ima zelo bogato tradicijo. Po drugi svetovni vojni, ko so postale moderne mednarodne oziroma francoske sorte, kot so merlot, šardone in kabernet sovinjon, je rebula utonila v pozabo.

Boter vinarstva v Sloveniji je Zvonimir Simčič, ki je ustanovil vinsko klet Brda, največjo vinsko klet v nekdanji Jugoslaviji. Oblasti je prepričal, da sodi v Brda, ne v Novo Gorico, kar je bil prvotni načrt. Vztrajal je, da mora biti 80 odstotkov vsega vina, ki ga pridelajo v Brdih, sorte rebula. Poimenoval jo je zlata rebula. Njegov sin Igor Simčič, ki vodi hišo Medot, je zdaj rebulo ponovno obudil.

Verjetno ste slišali za spor med Slovenijo in Hrvaško glede terana. Kakšno se vam zdi pa to vino?

Odlično vino! Najboljše slovensko rdeče vino, ki je namenjeno vsakodnevnemu pitju.

Slovenija ima dovolj stvari, za katere naj se potrudi, da jih zaščiti, saj lahko po dobrinah z zaščitenim geografskim poreklom postane še bolj prepoznavna. Kranjska klobasa je recimo nekakšen ambasador Slovenije v tujini, ki se ga lahko poje. To so še potica, lahko bi bila tudi gibanica, pa recimo kremšnita.

S svojo družino potujem, da bi poskusili nekaj, o čemer smo brali. To je glavni cilj. Želimo obiskati restavracijo, o kateri smo ravnokar brali, poskusiti jed, o kateri smo slišali. Takšnih popotnikov, kot smo mi, je ogromno.

V Kamniku, ki ima kar tri gradove, živi že od leta 2000. Fotografija: Urška Charney

Všeč mi je bil vaš članek v Washington Postu z naslovom Najboljše v Sloveniji v enem dnevu, v katerem zapišete, da je mogoče v Sloveniji v enem dnevu smučati in se kopati na morju. Ste to tudi sami poskusil?

Seveda! Popolnoma izvedljivo je. Niti pretirano ni treba hiteti. Zjutraj lahko smučaš, popoldne pa se kopaš. Celo dovolj časa imaš, da se v Ljubljani ustaviš na kosilu. S premagovanjem razdalj v Sloveniji ni nobenih težav, glavno vprašanje pa je, če se boš želel kopati, saj bo morje verjetno še zelo mrzlo. Sam sem izbral Vogel in Koper. Če bi izbral Krvavec, bi bila pot do morja še hitrejša. Možnost je tudi Kanin, ki pa je bil zaprt, ko sem se tega lotil. Sam sem želel, da bo morje čim toplejše, zato sem izbral Vogel, ki je višji kot Krvavec in ima dalj časa sneg. Razdaljo od gore do morja lahko premagaš v pičlih dveh urah.

Kako bi z eno besedo opisali Slovenijo?

Pravljica! Tako jo opisujejo tudi vsi tujci, s katerimi se pogovarjam. Zdi se jim kot prizorišče Grimmovih pravljic

Mislite, da se bodo tuji turisti vrnili v Slovenijo?

Ljudje komaj čakajo, kdaj bodo lahko spet potovali. Slovenija je idealna država za potovanja po koronavirusu, saj nima množičnega turizma, zato je mogoče najti kraje, kjer se ne gneteš z drugimi turisti. To je največja slovenska prednost.

Iz najinega pogovora sem dobila občutek, da imate zelo radi podeželje in da se radi srečujete s tamkajšnjimi ljudmi?

Rad poslušam zgodbe ljudi in rad se učim od njih. Navdušil me je recimo moški iz Gorjuš nad Pokljuko, kjer je bila v času habsburške monarhije prestolnica za izdelovanje pip, ki jim pravijo gorjuške fajfe. Nekoč je bilo v tej mali vasi 14 družin, ki so jih delali, zdaj pa zna to samo še en človek. Tradicija, ki je stara več sto let, bo umrla skupaj z njim.

Želim napisati knjigo z naslovom Mojstrologija, tako da bom vajenec raznih slovenskih mojstrov rokodelstva. Z njimi želim preživeti vsaj en dan, da prisluhnem njihovim zgodbam in se vsaj malo seznanim z njihovim rokodelstvom.

Zanimajo me avtohtone slovenske rokodelske tradicije, ki jim grozi izumrtje. Obstaja moški, ki dela strehe planšarskih domov na Veliki Planini. Nihče ne ve več, kako se to počne. Potem moški, ki iz lesa ustvarja izrezljane svete duhove, ki visijo v domovih, ko pa odpreš okno, pa se začnejo premikati in je videti, kot da letijo. Ali ročno poslikana velikonočna jajčka v Beli krajini. Vse našteto me zelo zanima, saj gre za način spoznavanja moje posvojene domovine. Gre za nekaj edinstvenega, česar ne poznajo niti Slovenci. V ozadju so čudovite zgodbe.

Katere tri slovenske destinacije bi predlagali turistom?

Predlagal bi, naj si prenočišče rezervirajo v Kamniku in obiščejo Veliko Planino in Arboretum Volčji potok, ki je botanični vrt na svetovni ravni. Ima najboljša otroška igrišča na svetu. Kamnik kot destinacija ima vsaj tri gradove, ima pa tudi največ mikropivovarn na glavo prebivalca ter je tudi vstopna točka v Alpe. Velika Planina je prav tako edinstvena kot Bled. Tako pravijo vsi, ki jo obiščejo. Imajo čisto svojo kulturo. Tujci jo vidijo kot Narnijo ali središče Zemlje. Videti je kot prizorišče fantazijskega filma.

Polona Frelih

Noaha Charneya zelo navdušuje slovensko podeželje. Fotografija: Matjaž Tančič

 

PUSTI SPOROČILO