Najlepše doživetje Soče in doline Trente

Soška pot

0
48
Velika korita Soče Foto: Boris Pretnar/www.slovenia.info

Večinoma se spušča, sem in tja se malce privzdigne, zdaj hodimo po drobnem grušču, zdaj po koreninah, zdaj po mehkih gozdnih tleh, zdaj po mivki, zdaj po udobnem makadamu, večinoma v senci gozdov … Ves čas pa nas na poti spremlja smaragdna Soča, »krasna hči planin«; včasih mogočno pada in glasno žubori, potem potihoma teče, v sušnih poletnih dneh ponekod ponikne in jo zgolj slutimo pod belim kamenjem, ki se žge v strugi. Sem in tja prečkamo reko po ličnih visečih brveh, vseskozi pa hodimo v zavetju gora, ki ograjujejo mirno in zeleno dolino Trente. Soška pot. Vodi od izvira Soče do Bovca in je dolga petindvajset kilometrov.

Dopoldne je, sredi tedna, avgusta. Parkirišče pod planinsko kočo ob izviru Soče se počasi polni, steza, ki povede do izvira, je še razmeroma malo obljudena; v lepih poletnih dneh utegne biti slika sicer povsem drugačna: opisati jo je mogoče kar se da na kratko – gneča. Vodostaj Soče je v teh dneh po vsej dolini nizek in tudi izvir je dokaj presušen. Pa vendarle se s poti proti izviru odprejo lepi pogledi proti goram nad Zadnjo Trento.

Izvir Soče Foto: David Šulc Zornik/arhiv Dolina Soče

Izvir Soče je sicer eden najlepših kraških izvirov v Julijskih Alpah, kopiči pa vode na območju Jalovca, Šit, Travnika in Mojstrovke. Reka privre na dan iz jame s podzemnim jezercem, skozi ozko sotesko, ki se kmalu razširi. Ljudsko izročilo pripoveduje, da so v Trenti živeli bog Triglav, bog Jalovec in bog Mangrt. Ko je v Trento prišel hudobni vodobruhec, ki je poplavljal vasi, so se bogovi domenili, da ga zaprejo in zavežejo v votlino. Usta so mu odprli toliko, da lahko namaka dolino. Ko bo odslužil svojo kazen, ga bodo rešili in takrat bo Soča presahnila …

Prva zamisel: do Mosta na Soči

Soško pot so začeli urejati konec osemdesetih let, je povedal Marko Pretner iz Informacijskega središča Triglavskega narodnega parka (TNP) v Trenti, ki skrbi zanjo. Prva zamisel je bila pot do Mosta na Soči, a so jo sklenili končati v Bovcu. Tako skorajda v celoti poteka po TNP in je prva in najdaljša parkovna pot v Sloveniji.

Panoramska tabla pred Informacijskim središčem TNP v Trenti Foto: Mateja Gruden

Na Soški poti je sedemnajst informacijskih točk, ki pohodnike seznanjajo s kulturno-zgodovinskimi in naravnimi posebnostmi ter stavbno dediščino doline Soče in Triglavskega narodnega parka (TNP), je še povedal Marko Pretner: »Tako dobi obiskovalec celovito sliko o dolini.«

Površje zgornjega dela doline je razgibano – strma pobočja, globoko zarezane ledeniške doline, ravnega sveta skorajda ni. Gozd porašča dno dolin in strme bregove do zgornje gozdne meje. Tok Soče v njenem zgornjem delu je neenakomeren, živahen, ponekod celo divji. V strugi je precej velikih balvanov in številni slapiči, brzice, tolmuni in rečni otoki.

Od Kugyja do korit Mlinarice in alpskega vrta …

Spomenik Juliusu Kugyju Foto: Mateja Gruden

Pot povede do številnih zanimivosti doline: spomenika Juliusu Kugyju, ki se ozira proti mogočnemu Jalovcu (2645 m), gorniku, glasbeniku in pisatelju, ki je odkrival skrivnosti trentarskih gora in pisal o lepotah Julijcev. Pod njim so slikovita korita Mlinarice, hudournega potoka, ki je izdolbel kilometer dolgo in sto metrov globoko sotesko, ki se pred sotočjem s Sočo zloži v edinstvena korita. Na ustju korit je osem metrov visok slap, v notranjem delu korit je več slapov in tolmunov. Vode potoka se zbirajo med pobočji Prisojnika (2547 m) in Razorja (2601 m), izlijejo pa se v Sočo. Zatem je tukaj alpski botanični vrt Alpinum Juliana, prvi in edini alpski botanični vrt v naravnem okolju v Sloveniji. V njem uspeva okoli šeststo različnih vrst rastlin, zavarovan pa je že od leta 1951. Malce niže, ob cerkvici, so ostanki nekdanjih fužin. Začetek železarstva v Trenti sega v začetek 16. stoletja, kopanje rude in fužinarstvo pa sta se ohranila dobri dve stoletji. Z začetkom fužinarstva se je začelo tudi poseljevanje doline.

Informacijsko središče TNP in Trentarski muzej

Zanimivost Soške poti so tudi viseče brvi, ki pogosto prečkajo reko Foto: Tomo Jeseničnik/www.slovenia.info

Spet stopimo na drugi breg Soče in se spustimo po dolini, dokler nas nova brv ne prepriča, da spet prečkamo reko. Ustavimo se ob žagi venecijanki ob potoku Kajzarica; vodna sila Soče in njenih pritokov je prebivalcem doline omogočala postavitev žag in mlinov. Če od tod nadaljujemo po cesti, kmalu dospemo do vasi Trenta in Informacijskega središča TNP s Trentarskim muzejem. V njem je mogoče spoznati kulturno krajino, naravo in preteklo življenje v Trenti, zanimiva je osemekranska videoinstalacija o podvodnem svetu reke Soče v štirih letnih časih. Pred domom je panoramska tabla, ki obiskovalca opozori na lepe poglede na vrhove nad Trento. Le malokdo ve, da je z Loga v Trenti lepo viden tudi Triglav.

Ovčereja in sirarstvo

V dolini so se v preteklosti preživljali še zlasti z ovčerejo in tropi ovac so še zdaj razpoznavni znak doline.
Foto: Boris Pretnar/www.slovenia.info

Pot je najbolje nadaljevati ob cesti do bližnje trgovine in gostilne Metoje. Soška pot se zatem lagodno vije po ravnem svetu, dokler ne prečkamo ceste in zavijemo v gozd na razgibano potko, ki se čez čas izvije iz gozda na travnike, kjer se pogosto pasejo ovce; tod so se v preteklosti preživljali še zlasti z ovčerejo in tropi ovac so še zdaj razpoznavni znak doline, na številnih kmetijah pa pridelujejo okusen ovčji sir (tudi na turistični kmetiji Jelinčič pri Malih koritih Soče, kjer imajo prodajalnico ovčjih sirov in drugih mlečnih izdelkov).

Na tem delu poti marsikaj izvemo tudi o skalnih podorih: v zgornjem Posočju so ti namreč zelo pogosti preoblikovalci površja. Najbolj znana sta podora pri Plajerju (leta 1989) in podor z Berebice na drugi strani doline (leta 1993). Slikoviti balvani pri Plajerju so zdaj priljubljeno poletno plezališče.

Pod njim so ob Soči prijetne »plažice«, ki se vrstijo ves čas potepa ob reki; ta sicer še zdaleč ni prijetna za kopanje, Soča trmasto vzdržuje temperature, ki večino ljudi hitro poženejo nazaj na kopno.

Mala in Velika korita, paša za oči

Mala korita Soče Foto: Matej Lazar

Soča je tik pred sotočjem s potokom Vrsnica izdolbla približno sto metrov dolga, do šest metrov globoka in v najožjem delu komaj meter široka Mala korita Soče. Ta so pomembna naravna vrednota TNP; niso tako osupljiva kot Velika korita, do katerih dospemo malce pozneje, so pa dovolj slikovita, da ustavijo korak in pritegnejo oko.

A kaj šele poreči ob vrtoglavem pogledu na Velika korita pod vasjo Soča? Ta so dolga 750 metrov in globoka od deset do petnajst metrov. Divja korita so ena najlepših naravnih znamenitosti na reki Soči in pomembna naravna vrednota TNP. Skrivnostni smaragdni tolmuni se prepletajo v 750 metrov dolgo, le nekaj metrov široko in petnajst metrov globoko pedantno obrušeno tesen. Voda se iz korit izlije v velik tolmun živahne smaragdne barve, kjer se poleti ob reki hladi veliko obiskovalcev.

Tukaj se tudi konča prepoved aktivnosti na reki Soči. In najbolj razgiban del Soške poti.

Konec v središču Bovca

Od tod pot povede proti dolini Lepene, do kampa Klin, kjer zavije nazaj proti Bovcu – po široki makadamski cesti, ki je priljubljena tudi med kolesarji (do vasi Soča kolesarjenje po Soški poti ni dovoljeno). Nekaj kilometrov pred Bovcem se znova zoži in postane bolj razgibana. Sočo še zadnjič prečkamo pri kampih v Vodenci, od tod pa je še zgolj kakšnih petnajst minut hoje do središča Bovca, kjer se Soška pot konča – in kjer se svet, po katerem poteka, odpre. »Zelo odpre,« poudari Marko Pretner. »Obiskovalcem se mogoče zdi, da tudi na tem območju dolina ni kdo ve kako široka, a za nas, domačine, ki živimo v ozki in globoki dolini Trente, je to že zelo odprt svet!«

Mateja Gruden

PUSTI SPOROČILO