Motivacija? Delo z ljudmi in uspešne zgodbe

Polde Turk, predsednik Medobčinske TZ Slovenska Bistrica

0
97
Polde Turk pred Bistriškim gradom Foto: Mateja Gruden

Lahko bi, denimo, dneve preživljal v svojem vrtu ali vinogradu, kjer neskončno rad »zaviha rokave«, lahko bi živel brezskrbno življenje človeka, ki je že pred leti sklenil svojo delovno pot … A Polde Turk, predsednik Medobčinske TZ Slovenska Bistrica, pravi, da je rad med ljudmi, da rad dela z njimi in da rad daje mestu, v katerem živi. Marca letos je tako tudi prejel najvišje občinsko priznanje za prizadevanje za razvoj turizma in drugih družbenih dejavnosti v občini Slovenska Bistrica. Predsednik zveze, ki združuje osemnajst turističnih društev na območju štirih občin, pa je že tretji mandat.

Območje, na katerem deluje Medobčinska TZ Slovenska Bistrica, povezuje občine Slovenska Bistrica, Oplotnica, Makole in Poljčane. Ko je Polde Turk leta 2006 prevzel predsednikovanje zvezi, k čemur so ga povabili leto prej, je bilo v njej dvanajst turističnih društev; odtlej se jih je na novo ustanovilo še šest. To ga kajpak veseli, saj to gotovo dokazuje, da želja po delu v turističnih društvih ne pojenja. »Delo, ki ga opravljajo njihovi člani, je neprecenljivo,« je prepričan, hkrati pa se zaveda, da v časih, ko se marsikdo komajda preživi, za prostovoljstvo ostaja čedalje manj časa.

Od gradu do vintgarja v zavetju pohorskih gozdov

Rad se razgovori o območju, na katerem deluje zveza in ki je od konca sedemdesetih let njegov dom (rodil se je sicer v Celju). In katere so ključne turistične zanimivosti tod? Bistriški grad, »ki je precej poseben, saj so ga postavili v dolini in ne na vzpetini, kjer bi bil varnejši pred obleganji«, razlaga sogovornik. Grad so v zadnjih treh desetletjih domala v celoti obnovili (do sredine osemdesetih je bil stanovanjska stavba). V njem je na ogled šestnajst stalnih zbirk, čedalje pomembnejša pa je njegova vloga bistriškega kulturnega središča, tudi s kulturnimi prireditvami, ki jih prirejajo v njem. Ob gradu je park, urejen po francoskem zgledu, z najstarejšim gabrovim drevoredom v Evropi, kakor je povedal sogovornik.

Bistriški vintgar Foto: Zoran Horvat/TIC Slovenska Bistrica

V bližini Slovenske Bistrice je ena najlepših naravnih zanimivosti na tem območju, Bistriški vintgar, soteska v zavetju pohorskih gozdov, ki jo je ustvaril potok Bistrica. Ta izvira v vasici Bojtina, na svoji poti pa ustvarja slikovito pokrajino s številnimi brzicami in slapovi. V soteski je najti kamnine, značilne za ta konec, celo marmor, ki so ga ob potoku izkopavali že stari Rimljani. Skozi vintgar vodi tudi označena pešpot iz Slovenske Bistrice do Svetih Treh kraljev.

Dva svetova, tako različna

Območje, na katerem deluje Medobčinska TZ Slovenska Bistrica, je sicer precej zanimivo, pripoveduje Polde Turk: na eni strani je Pohorje s svojimi značilnostmi, na drugi Dravinjska dolina, nad katero se dviga Boč, »Štajerski Triglav«, pa vinorodne Haloze. Območji se razlikujeta v geoloških lastnostih – medtem ko na Pohorju najdemo geološko najstarejše kamnine, njegovo jedro pa tvorijo metamorfne kamnine, je območje Boča precej kraško. Ob njegovem vznožju je tudi znan kraški izvir Toplega potoka v Studenicah; njegova voda je od nekdaj veljala za zdravilno, ob izviru pa je urejen Energetski park Studenice. V poljčanski občini, kjer so Studenice, je tudi edinstvena kraška jama v tem delu Slovenije – Belojača. Razlike med območjema se zrcalijo tudi v arhitekturi, pa v ljudeh, njihovem značaju, načinu življenja, razlaga sobesednik.

Zlata vrtnica za lepo okolje

V zvezo so poleg osemnajstih turističnih društev včlanjeni tudi Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, Javni zavod za šport Slovenska Bistrica, samostojni zbiralci, vinogradniki, zeliščarji, etnološka društva … »Vseh članov je skoraj trideset, smo pa precej pisana druščina,« se nasmehne predsednik zveze. Glavne naloge članov zveze, ki društvom predvsem zagotavlja podporo pri njihovem delovanju, so skrb za okolje ter ohranjanje kulturno-zgodovinske, etnološke in naravne dediščine. Pri skrbi za okolje Polde Turk poudarja akcijo urejanja okolja Zlata vrtnica, ki jo pripravljajo že dobri dve desetletji. Ta poteka na območju občin  Slovenska Bistrica, Poljčane, Makole in Oplotnica in se pridružuje projektu TZS Moja dežela – lepa in gostoljubna. »To je uspešna akcija, na katero sem izjemno ponosen.«

Društva so poleg tega aktivna pri organizaciji številnih prireditev, večinoma manjših, najodmevnejša na območju, kjer deluje zveza, pa so Podobe bistriških domačij, tradicionalna turistična prireditev z razstavami vinogradnikov, sadjarjev, zeliščarjev, aktivov kmečkih žena, čebelarjev, šolarjev in s predstavitvijo tradicionalnih obrti in običajev.

Ohranjanje etnološko-kulturne dediščine

Območje štirih občin je tudi prepredeno s tematskimi (pohodnimi) potmi, razlaga Polde Turk, več kot trideset jih je. Naštejmo jih samo nekaj: Pot mlinov in žag v okolici Tinja na Pohorju, saj je med vasjo Fošt in Planino pod Šumikom nekoč delovalo enaindvajset mlinov in štiri žage; Gozdna učna pot Bojtina, ki vodi iz Slovenske Bistrice na Šmartno na Pohorju in ki pouči pohodnika o gozdu, njegovih pojavnih oblikah, prebivalcih in življenju ljudi nekoč in zdaj; Samostanska učna pot v Studenicah; v Hrastovcu pod Bočem so sledovi rudarjenja, zato je tukaj urejena Učna pot o rudarstvu … Poleg tega so na tem območju urejene tudi kolesarske tematske poti.

Mlin na veter v Križeči vasi Foto: TD Lucija

Posebnost območja je tudi Križeča vas, prva učna vas prikaza etnološko-kulturne dediščine v Sloveniji; leži na hribčku slab kilometer od Studenic, v njem pa so mlin na veter, v katerem meljejo moko, stara preša za prikaz kmečkih opravil, oglarska koča za prikaz kuhanja oglja, kmečka izba s krušno pečjo za peko kruha …

Prijazni čebelam

Polde Turk, tudi sam vinogradnik in član Evropskega reda vitezov vina, pa je še zlasti ponosen na konzorcij, v katerega se je povezal ducat vinogradnikov, ki pridelujejo zvrst belega vina ritoznojčan (izvira iz Ritoznoja, naselja na jugovzhodnem obronku Pohorja v slovenskobistriški občini, sestavljeno pa je iz različnih sort grozdja, med katerimi prevladuje laški rizling). Tod sicer poteka tudi Podpohorska vinska turistična cesta, Slovenska Bistrica pa je eno od izhodišč za potepe po njej.

Poleg vinogradništva je območje sicer še zelo znano po sadjarstvu (jabolka), čebelarstvu: »Slovenska Bistrica je čebelam prijazna občina,« je povedal sogovornik; čebelarstvo ima na tem območju dolgo tradicijo, Čebelarska družina Slovenska Bistrica pa je pred leti v Zgornji Bistrici uredila in opremila Čebelarsko učno pot medovitih rastlin, ki je namenjena izobraževanju v naravi.

Še bi lahko pripovedoval o zanimivostih na območju, kjer deluje zveza: o izjemno lepih kmetijah v oplotniški občini (»tudi na višini 800 metrov, da se vprašaš, kje ljudje živijo – a tudi: kako živijo!«), lepo obnovljenih cerkvah in cerkvicah … O pohorski bunki, ki si jo želijo na seznamu značilnih slovenskih jedi. In tako naprej.

Ljub mu je prostor, kjer živi. O sebi pravi, da je »zemljoman«, izjemno rad je v naravi. A tudi delo, ki ga opravlja kot predsednik Medobčinske TZ Slovenska Bistrica (in ki ga še zdaleč ni malo), ga navdaja z zadovoljstvom. »Ljudem se zdi pomembno, da ti je mar za razvoj, da si prizadevaš zanj,« razmišlja.

Mateja Gruden

»Med stvarmi, na katere sem najbolj ponosen, je tudi sodelovanje zveze s turističnim podmladkom; skorajda ni tržnice festivala TZS Turizmu pomaga lastna glava, na kateri so se predstavljali naši otroci, ki se je ne bi udeležil. A le redki domačini tako izvedo za njihove zamisli. Zato smo edini v Sloveniji, ki pripravljamo svoje srečanje podmladkov, v Slovenski Bistrici, pod naslovom Z nitkami turizma tkemo nitke prijateljstva, že dobro desetletje. Da ljudem pokažemo, kaj znajo otroci. In veliko nalog, ki jih pripravijo, se uresniči; precej učnih poti je nastalo na tak način,« pripoveduje Polde Turk. Vesel in ponosen pa je tudi na to, da kar nekaj društvom predsedujejo mladi.

PUSTI SPOROČILO