Kozolci z vasmi zgodovinsko-prireditveni izziv

0
484

Po Bledu, Bohinju in Jezerskem je bilo sredi februarja predavanje o kozolcih v okviru Stražiške tržnice v spodnji dvorani Šmartinskega doma v Stražišču v Kranju.

Samotno drevo s podobo aktualnih kozolcem na stražiških Bantalah
Foto: Stanislav Jesenovac

Konservatorska svetovalka Saša Roškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj je bila vesela, da je v ta kraj, ki ga ni mogoče najti po obcestnih označevalnih tablah, prišlo po nova vedenja o kozolcih največ zainteresiranih. Povedala je, da je  predavanje izvedeno kot del projekta Arhitektura gorenjskih vasi, ki poteka v okviru Las Gorenjska košarica.

Operacija je delno sofinancirana s strani Evropske unije iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republike Slovenije v okviru Programa razvoja podeželja 2014–2020, pristop CLLD. V okviru projekta so proučili 569 kozolcev v štirinajstih občinah in osemnajstih vaseh. Ugotovili so, da jih ima 470 betonske stebre, 86 pa lesene ter od enega do šestnajst oken. Pri nas lahko poznamo kozolce tudi s štiriindvajsetimi okni. Ocenili so, da jih je 90 odstotkov popisanih v relativno dobrem stanju. V MO Kranj so v Podblici spoznali posebnosti štirideset kozolcev.

Sklop kozolcev v Zgornjih Bitnjah
Foto: Stanislav Jesenovec

Dokumentaristka iz istega zavoda Bernarda Jesenko Filipič je podrobneje analizirala stanje  teh tvorcev zimskega notnega črtovja v Stražišču, Zgornjih, Srednjih in Spodnjih Bitnjah ter Žabnici mimo katerih se je peljala že najmanj 14 tisočkrat. Leta 1972 je bilo na poljih teh kmečko strukturno različnih vasi 209 enojnih kozolcev, od tega 40 s plaščem in trije toplarji. Takrat je bilo na poljih teh krajev petnajst samotnih dreves, v senci katerih so nekdaj poljedelci zaužili dnevne obroke. Leta 2018 je bilo le še 129 enojnih kozolcev ter dva toplarja. Deset so jih zaradi daljnovodov prestavili. Samotnih dreves je bilo le še pet.

Foto: Tomo Jeseničnik

Letos  jih je zagotovo še manj, saj je tudi februarsko neurje nekaterim končalo življenje, številnim pa načelo z odkritjem dela streh. Izpostavila je, da so najbolj ogroženi enojni kozolci. Zanimivo je, da so še redki kozolci na poljih Strašanov postavljeni  v smeri sever-jug medtem, ko so bitenjski in žabniški v smeri vzhod-zahod. Prvi lovijo veter, drugi pa so ob poljih in travnikih hub, ki so imele prvotno od 35-37 m široke in 2000 do 3000 metrov dolge pasaste obdelovalne površine od kmečkih hiš v Sorško polje. Do izgradnje železnice  so bile neprekinjene po dolžini. Vse sedanje inovacije kazijo podobo kmetij in njihove posesti. Arhitekt prof. dr. Borut Juvanec nas je poučil, da je kozolec etnična arhitektura in, da objekt brez strehe ni kozolec. Sava in Ljubljanica sta razmejitev za njihov izgled v Sloveniji. Izpostavil je, da je vrednost kozolca večja, kot želimo priznati in nam postavil vprašanje, ali znamo Slovenci to izrabiti oziroma unovčiti? V podrobnem prikazu izgleda in pomena vseh delov kozolca, je bila zanimiva ugotovitev, da je povprečni vpadni kot sončnih žarkov 45 stopinj, ki pa se med letom razteza od 24 do 68 stopinj. Klimatski turizem! Poudaril je, da je kozolec tesarska konstrukcija, a tako enostavna, da jo lahko postavijo tudi preprosti ljudje. Kozolec je kulturna dediščina z gospodarskimi učinki ter vsak posebej je spomenik, je podčrtal.

Kaj dodajamo mi? Če jih bomo nudili kot izjemno turistično znamenitost, naj bodo od strehe do babe neoporečno celi, zgledni in uporabni. Take zagotovo pričakujejo domači in tuji obiskovalci, ko omenimo njihovo ime.

 

Stanislav Jesenovec

Turistično društvo Stražišče-Bitnje-Žabnica

PUSTI SPOROČILO