Ko zagotovilo: »To je dolenjsko!« še kako drži

Kulinarično popotovanje: kolektivna blagovna znamka Dobrote Dolenjske

0
57

Sledljivost, pristnost, prepoznana kakovost in dolenjsko poreklo izdelka. To so ključne značilnosti, ki jih potrošniku zagotavlja certifikat kolektivne blagovne znamke Dobrote Dolenjske. In zagotovilo, da je vsaj 70 odstotkov surovin v izdelku dolenjskega porekla, kar uvršča znamko med najzahtevnejše na Slovenskem. Znamka združuje že 73 ponudnikov in ponuja že več kot 450 visokokakovostnih certificiranih izdelkov in storitev z območja Dolenjske.

Dolenjska, nekoč Dolenja Kranjska, je del dedne dežele Kranjske, ki so jo sestavljale zdajšnje pokrajine Gorenjska, Notranjska in Dolenjska. Meje zgodovinske Dolenjske so tudi meje območja, ki ga vključuje kolektivna blagovna znamka Dobrote Dolenjske: na zahodu poteka meja po vzhodnem delu Babnega polja in Bloške planote (občina Loški Potok je še del Dolenjske), po reki Iški, južnem delu Ljubljane, na severu in severovzhodu po reki Savi do meje s Hrvaško, na jugu in jugozahodu po slovensko-hrvaški meji in reki Kolpi ter zaokroži nazaj do Babnega polja.

Trgovina – obenem pa kuhinja, pekarna …

Lično opremljena trgovina v Trebnjem

Z Barbaro Jerovšek iz Zavoda za trajnostni razvoj Temeniške in Mirnske doline, ki je spodbudil razvoj znamke in bedi nad njo, se sprehodiva po lično opremljeni trgovini Dobrote Dolenjske v Trebnjem, ki jo tega dopoldneva preveva prijeten vonj po svežih piškotih; ta uhaja iz sosednjega prostora, pojasni sogovornica, saj ima zavod tudi lastno proizvodnjo izdelkov: »To je še ena naša posebnost – kot je, na primer, visok odstotek zahtevanih surovin dolenjskega porekla v izdelkih; tudi po lastni proizvodnji se razlikujemo od drugih kolektivnih blagovnih znamk. To, da jo imamo, pa nam omogoča tudi nenehen razvoj in inovativnost, hitro lahko sledimo potrebam in željam trga.« Sicer so se lastne proizvodnje lotili bolj iz potrebe, pravi, da bi bila ponudba izdelkov pod okriljem znamke dovolj velika; veliko potencialnih ponudnikov namreč ni imelo možnosti za vključitev v znamko, na kmetijah, recimo, niso imeli možnosti za odprtje dopolnilne dejavnosti ali pa je bil to zanje prevelik finančni zalogaj. Zato so se lotili lastne proizvodnje, ki seveda prav tako izpolnjuje zahtevo po 70-odstotnem deležu surovin dolenjskega porekla in druge stroge kriterije za pridobitev certifikata.

Od domačih piškotov do marmelad in še toliko vsega vmes

Iz lastne proizvodnje so vsi ročno izdelani piškoti

»Iz lastne proizvodnje so vsi ročno izdelani piškoti,« razlaga Barbara Jerovšek. »Moko zanje, recimo, dobivamo iz Štupnikovega mlina, jajca z ekološke kmetije Rogelj, v medenjakih je lokalni med … Imamo velik izbor zeliščnih sirupov – vsa zelišča zanje (in za čaje ter druge izdelke) nabiramo v neokrnjeni dolenjski naravi; to so divja zelišča, ki jih nabiramo od marca do pozne jeseni. Izračunali smo, da iz desetih kilogramov svežih zelišč dobimo manj kot kilogram suhih! Med čaji imamo zeliščne mešanice in čaje iz posameznih zelišč: od koprive do ajde in vsega, kar je vmes.«

Vse hišne marmelade so v kategoriji »ekstra domačih«

Od čajev se premakneva k policam z marmeladami: »Vse so v kategoriji ’ekstra domačih’, se pravi, da spadajo v najvišjo kategorijo po slovenski zakonodaji glede na vsebnost sadja. Vse so skuhane tukaj in iz lokalnega sadja. Pri ustvarjanju okusov marmelad poskušamo biti čim bolj inovativni. Naše najbolj znane marmelade so cvičkova z roženkravtom, kuhana iz grozdnega soka, marmelada iz modre frankinje s timijanom in jurkina. Naj omenim še slivovo z orehi ali s čokolado, marmelade iz muškatne buče, hrušk, breskev … Pripravljamo tudi omake: sladko-kislo iz raške čebule s cvičkom, čemažev pesto, karamelizirano rdečo papriko, karameliziran zeleni paradižnik in druge. Iz naše proizvodnje so tudi likerji. Zanje kupujemo domače osnovno žganje (tudi iz kartuzije Pleterje), zatem pa z dodajanjem sestavin ustvarjamo cvičkov, roženkravtov, lipov in bezgov liker ter druge.«

Nič več šal o cvičku!

V trgovini v Trebnjem – še eno imajo v Stari Ljubljani (ta je novembra prejela največ točk pri ocenjevanju ljubljanskih trgovin uglednega gastronomskega vodnika Gault&Millau za prvo izdajo vodnika Gault&Millau Ljubljana/Ljubljanska kakovost) – so na prodaj še drugi izdelki s certifikatom Dobrote Dolenjske: vina, na primer, pri čemer se sogovornica takoj ustavi ob cvičku, kajpak. S police vzame dve buteljčni steklenici: Vinske kleti Frelih in podjetja Vina Zajc.

Vina (še zlasti cviček) so nepogrešljiv del dolenjske gastronomije

»Brez cvička na Dolenjskem seveda ne gre. Vsakdo pomisli nanj, ko omenimo Dolenjsko ali njeno gastronomijo. In cviček je res posebnež. Je edina zvrst belih in rdečih grozdnih sort poleg toskanskega chiantija na svetu! In v zadnjih letih je naredil velik kakovosten preskok. Naj poudarim dva primera odličnega cvička: Vinske kleti Frelih in podjetja Vina Zajc. Vinska klet Frelih je bila prva, ki je pred tremi leti prijavila cviček na mednarodno tekmovanje – na največje in najvplivnejše svetovno tekmovanje vin Decanter; in na njem je njen cviček prejel nagrado za priporočilno vino. To je opogumilo druge vinarje in tako je cviček podjetja Vina Zajc prejel bronasto priznanje na tekmovanju Decanter. Veseli smo, da se cviček vendarle uveljavlja kot odlično vino in da ga ljudje čedalje manj uporabljajo v šalah,« se nasmehne Barbara Jerovšek, »kajti mi smo nanj izjemno ponosni.«

Število ponudnikov in izdelkov se nenehno povečuje

Tudi brez suhomesnatih izdelkov ne gre

Med izdelki drugih ponudnikov je v trgovini najti še druge žgane pijače (med njimi tudi dolenjski džin), suhomesnate izdelke, sir, mlevske izdelke, suho sadje, namaze, olja, kis, rokodelske izdelke … Sogovornica pot po trgovini, ki traja presenetljivo dolgo glede na majhnost prostora (tako veliko izdelkov je na njenih policah), sklene z letošnjo novostjo – Hišno špajzo. »Sami smo se lotili tudi pridelave vložnin. Med njimi so klasične, kot so kisle kumarice, sladki feferoni in paprike, do posebnejših, kot so vložene bučke, pa hokaido buča z ingverjem in rjavim sladkorjem.«

Bržkone smo kakšne izdelke v trgovini izpustili, a resnično jih je veliko …

Sogovornica ob tem pove, da se bo številka 73 (ponudnikov) kmalu povečala za približno novih deset in da se s tem število izdelkov in storitev pod kolektivno blagovno znamko Dobrote Dolenjske nenehno povečuje.

Izdelki so poleg tega na prodaj še v nekaterih drugih trgovinah v Sloveniji, jeseni pa so jih začeli prodajati tudi v avstrijskem Pliberku.

Gastronomska piramida Dolenjske

Zavod za trajnostni razvoj Temeniške in Mirnske doline že od vzpostavitve znamke sodeluje z neodvisno zunanjo komisijo priznanih slovenskih strokovnjakov, ki ocenjuje in podeljuje certifikat izdelkom in storitvam v sedmih kategorijah: kulinarični izdelki in pridelki, rokodelski izdelki, turistični produkti, kulinarične prireditve, jedi in pijače v gostinskih lokalih, nastanitve in Hiša Dobrote Dolenjske, kjer se oceni vsa ponudba (nastanitev, gostinska ponudba, lastni izdelki domačije). Komisiji predseduje etnolog dr. Janez Bogataj, njena člana pa sta še dr. Tanja Lesnik Štuhec z Univerze v Mariboru in Franc Jezeršek, znani slovenski gostinec.

V sodelovanju z Janezom Bogatajem so pripravili tudi Strategijo gastronomije Dolenjske, katere osrednji del sta kulinarična piramida (najznačilnejše jedi in pijače Dolenjske) in kulinarični zemljevid Okusi Dolenjske – prvi na Slovenskem.

Štruklji so ena najznačilnejših dolenjskih jedi

Na vrhu gastronomske piramide so štiri jedi in tri pijače, za katere načrtovalci pričakujejo, da jih bodo turisti in drugi gostje dobili v večini dolenjskih gostiln: češpljeva kaša, matevž s kislim zeljem ali repo, pečena svinjska rebra in štruklji, ter tri pijače – cviček, dolenjski sadjevec in kostelska rakija … Ali lahko gostje dolenjskih gostiln že pokušajo te jedi? In kako se gostinci na splošno odzivajo na to pobudo? »Nekatere jedi – in seveda cviček – so v ponudbi bolj kot ne vseh dolenjskih domačih gostiln. Se pa zavedamo, da je to proces. Gostince že nekaj let seznanjamo s projektom, dosegli smo preskok, da v jedilnike vključujejo vsaj nekatere značilne dolenjske jedi, da se zavedajo pomembnosti uporabe lokalnih surovin. A gastronomska ponudba Dolenjske je že kar bogata. Imamo nekaj izjemnih gostincev z dobrimi zgodbami, kot so Gostilna Repovž, Domačija Novak, Oštarija Helberier, Domačija Javornik, pr’Mrtinet, Hiša Fink in Hotel Grad Otočec.«

Kulinarična doživetja in kmalu tudi izleti

Trgovina v Trebnjem je odprta od leta 2014 (v Ljubljani so jo odprli pred tremi leti). Kako to, da je ni (tudi) v Novem mestu, središču Dolenjske? »Ker od tod izviramo. Kot pove že ime našega zavoda (za trajnostni razvoj Temeniške in Mirnske doline, op. p.), smo začeli razvijati zgodbo na območju omenjenih dolin, zatem smo koncept širili. Začeli smo s sobotnimi tržnicami z domačimi pridelki in izdelki v Trebnjem, se lotevali novih projektov in naposled razvili kolektivno blagovno znamko Dobrote Dolenjske,« pojasnjuje sogovornica.

Poslanstvo zavoda je odkrivanje, raziskovanje in nadgradnja kulinarične dediščine Dolenjske. »In promoviranje Dolenjske kot turistične destinacije,« dodaja Barbara Jerovšek. Tako so začeli pripravljati tudi vodena kulinarično-izobraževalna doživetja, na katerih lahko obiskovalci na enem mestu pokusijo in občutijo kulinarično Dolenjsko s tradicionalnimi jedmi in pijačami. Pripravljajo jih v Trebnjem in Ljubljani. Na seznamu doživetij so, denimo, pokušnja dolenjskega zajtrka in malice, jedilnikov za vsak letni čas, sladic, medenih dobrot … »Zdaj to nadgrajujemo s kulinaričnimi izleti s predstavitvijo in interpretacijo kulinarične dediščine. Skozi vse, kar počnemo, si želimo pritegniti obiskovalce na Dolenjsko,« razlaga sogovornica. »Vsakomur, ki vstopi v našo trgovino, ponudimo zgodbe – in z njimi doživetja. Da lahko vsakdo dobi vsaj občutek, kaj ponuja Dolenjska. Veliko turistov, ki obiščejo našo trgovino v Ljubljani (pravimo ji tudi ’dolenjska ambasada’) in si ogledajo videoposnetke in fotografije Dolenjske, je navdušenih nad tem, kar vidijo. Še Dolenjce presenetimo! Pred kratkim je bil na našem kulinaričnem doživetju nek gospod in po njem dejal: ’Sem z Dolenjskega, a nisem poznal nič od tega, kar sem doživel tukaj. Še moram priti!’ Dolenjcem se verjetno to, kar premore regija, zdi samoumevno. Naš cilj je tako tudi, da se tudi oni zavedo, koliko lepega premoremo – za videti in pokusiti.«

Mateja Gruden
Foto: Tomo Jeseničnik

PUSTI SPOROČILO