»Ko se nečesa lotim, pripeljem to do konca«

Lidija Koren – Kamp Koren, eden najboljših evropskih kampov

0
74
Lidija Koren Foto: osebni arhiv L. K.

Ugledni britanski časnik Guardian je spomladi uvrstil Kamp Koren v Kobaridu med dvajset najboljših evropskih kampov. To je le eno v nizu priznanj prvemu okolju prijaznemu kampu v Sloveniji, ki ga je pred slabimi tremi desetletji nad bučečo Sočo, le streljaj proč od slikovitega Napoleonovega mostu, odprla Lidija Koren iz Drežniških Raven nad Kobaridom. Uspeh kampa na nabrežju reke, ki je bilo pred tem neprehodno goščavje, lahko bržkone pripiše tudi (ali še zlasti) dejstvu, da se, kot pravi sama, nikoli ne ustavi; ko se nečesa loti, pripelje to do konca.

Kamp je bil v začetku julija, ko sva se srečali za pogovor, že bolj kot ne poln. »V glavni sezoni je že nekaj let povsem zaseden. Rast je tako mogoča samo še pred začetkom glavne sezone in po njej – lani je bila v tem času 35-odstotna,« pripoveduje Lidija Koren. Kamp je sicer odprt vse leto, »prizadevam si, da bi imela čim več gostov tudi pozimi, ko je v dolini mirno, kar obiskovalcem omogoča lepše počitnice kot, recimo, na višku sezone. Tako sem pripravila tudi zimske pakete: v sedmih dneh so lahko gostje, na primer, smučali na Kaninu, tekli na smučeh, krpljali in se sankali, če je bilo snega dovolj, so naredili iglu in tudi prespali v njem.« Pozimi, pravi, sicer prihajajo tisti, ki ne marajo velikih smučišč in ki si želijo manj obljudene destinacije z bolj pristnim in osebnim pristopom.

Veliko več kot kamp v klasičnem pomenu besede

V zavetju gozdov in gora Arhiv Kampa Koren/www.slovenia.info

Kamp Koren je bil prvi slovenski kamp, ki je pridobil okoljski znak EU – eko marjetico, je pa gotovo tudi eden najbolj razvojno prodornih kampov: poleg parcel za kapiranje so v kampu lesene eko brunarice (šest jih je, priznani vodnik po kampih Alan Rogers pa je kakovost bivanja v njih označil z najvišjo oceno in kampu v letu 2010 podelil naslov Evropski zmagovalec med nastanitvenimi zmogljivostmi), glamping hiška Lilija in bivak s strešnim oknom; uredili so prostorno sobo za predavanja in druge dogodke, ki je bila konec junija in v začetku julija polna somišljenikov odmevne mednarodne akcije Balkan Rivers Tour, denimo, uredili so manjšo dvorano za fitnes, plezalni stolp, savno in solno sobo; pripravljajo doživetja …

»Nikoli pa ne bom odprla restavracije,« je odločna. »Ne prenesem, da bi se hrana metala proč, čemur se skoraj ne moreš izogniti, če imaš restavracijo. Po novem pa gostom ponujamo catering večerje.«

Več noče napovedovati, čeprav zamisli ne presahnejo. »Nočem napovedovati, kaj bom naredila; če se to ne uresniči, sem sicer razočarana, ni mi pa treba tega nikomur opravičevati.«

Začetek zgodbe o Kampu Koren

Zgodbo o kampu je sogovornica začela pred slabimi tridesetimi leti. »Takrat sem bila zaposlena v TIK – Tovarni igel Kobarid in ugotavljala, da delo, kjer ne moreš razmišljati s svojo glavo, ni zame. Pa tudi pisarniško delo ne. In nekega deževnega dne so mi prijatelji namignili, naj uredim kamp ob Soči. Tu, kjer je zdaj kamp, je bilo takrat vse zaraščeno, sama goščava, brez vode, elektrike, kanalizacije … Sem se pa prav tedaj pripravljala na odpravo v Ande (ukvarjala sem se z alpinizmom, pozneje sem plezanje opustila), in ko sem se vrnila z nje, sem se lotila dela.«

V Posočju je zdaj več kot ducat kampov, takrat so za naštevanje zadoščali prsti na eni roki, pa še teh ni bilo treba vseh uporabiti. »Preden sem se lotila urejanja kampa, pa sem si ogledala samo enega, Kovača v Vodenci v Bovcu. Sploh se nisem z nikomer posvetovala – dela sem se lotila tako, kot se mi je zdelo prav.«

Eko – način življenja

Eko brunarice Janez Pukšič/www.slovenia.info

Z Lidijo Koren sva se pred nekaj leti že pogovarjali za Lipov list – o pridobitvi eko marjetice; tedaj je dejala, da je kamp že od začetka gradila in urejala na ekološki podstati. Precej vizionarska poteza za tiste čase … »Preprosto: to sem jaz, to je od nekdaj moj način življenja. Sem s kmetije in že vse življenje tesno povezana z naravo. Nikoli nisem razmišljala, da bi lahko bilo kako drugače. Ko so se uveljavili eko certifikati, sem jih tako zlahka pridobila; kakšno malenkost je bilo treba urediti na novo, to je bilo pa vse.«

Ugotavlja pa, da se je v zadnjih letih delež gostov, ki jih zanima ekološka narava kampa, povečuje. »Pred kakšnimi desetimi leti se je v Sloveniji začelo govoriti o ’zelenem turizmu’, v zadnjih letih letih se govori samo še o njem, z novimi certifikati in ponudniki, ki jih imajo, pa je ekološka ponudba čedalje prepoznavnejša (več nas je, vidnejši smo) in tudi povpraševanje po njej je večje.«

Tako se gostje zdaj med seboj tudi »tožarijo«: »Sami so začeli opominjati druge, če opazijo, da kakšnih smeti niso vrgli v pravi zabojnik! Vesela sem, da se čedalje več ljudi zaveda, da je treba za ohranjanje narave tudi nekaj narediti.«

V Posočju ima gospodarstvo premajhno moč

Veliko gostov kampa prihaja v Posočje na aktivne počitnice Jošt Gantar/www.slovenia.info

Lidija Koren se zaveda pomembnosti povezovanja za uspešen razvoj turizma – a je nad njim v Posočju razočarana. Pravi, da gospodarstvo nima zadostne moči, da ga politika preglasi. »Če navedem za primer zvišanje turistične takse. Ta se je v primerjavi z lani podvojila – na 1,5 evra (prišteti pa ji je treba še promocijsko takso, ki predstavlja 25 odstotkov občinske takse, namenjena pa je delovanju Slovenske turistične organizacije, op. p.). Lastniki kampov smo opozarjali, da je to preveč, da je bila prej v skladu s cenami kampov, ki niso primerljive z, recimo, cenami hotelov ali višje kategoriziranih nastanitev. Ni prav, da zviševanje končnih cen ne viša zaslužka gospodarstva, temveč še zlasti občine. Ampak zdaj bi si bilo zaman prizadevati, da bi se takse spet znižale – zdaj si moramo prizadevati, da bo taksa ustrezno porabljena, da bodo imeli od tega kaj tudi naši gostje. A v resnici smo dokaj nemočni; vse je odvisno od politične volje,« razlaga sogovornica, ki pravi, da je imela veliko energije, da bi kaj spremenila, obrnila na boljše. »A za to nimam moči. In tega se zavedam. Tako da se prepustiš, narediš najbolje, kot lahko … Več ne moreš.«

To je zgolj ena od potez, ki jih ne razume; kot tudi ne, denimo, zakaj je bilo treba poseči v naravo in na začetku poti proti priljubljenemu slapu Kojzak nad Kampom Koren urediti parkirišče za avtomobile, namesto da bi ga uredili v Kobaridu in od tam vozili turiste do izhodišča poti s kombiji. Ali tega, kako se je dopustilo, da ima Posočje (še zlasti Bovec) že na desetine agencij, domačih in tujih, med katerimi so številne iz Soče naredile goli posel, brez občutka za doživetje te edinstvene reke. Ali predloga županov posoških občin, da bi podražili dovolilnice za plovbo po Soči in Koritnici …

Aktivna tudi na drugih področjih

O Lidiji Koren vedo domačini povedati, da jo je težko ujeti, saj je bodisi polno zaposlena s kampom bodisi je aktivna na katerem drugem področju v dolini, ali pa predstavlja kamp in dolino Soče na kakšnem nastopu v tujini. Dolgo je bila predsednica Turističnega društva Kobarid, kjer je še vedno zelo aktivna, je tudi članica drežniškega TD. Je podpredsednica združenja kampov pri GZS. Je v upravnem odboru evropskega združenja kampov (EFCO). Aktivna je tudi v GIZ Pohodništvo in kolesarjenje.

»Udeležujem se tudi sejmov in borz v tujini, kjer promoviram kamp, dolino Soče, Julijske Alpe, Slovenijo.« Pa tudi svojim gostom rada predlaga, kam po Sloveniji naj se odpravijo, če si tega želijo. »Če me gost, ki ima namen potovati po Sloveniji, prosi za predloge, mu pripravim pot – glede na njegove želje.«

»Samo« osem ur dela!

Že res, da živi v osupljivo lepem okolju, pa vendar: kam pa hodi na počitnice? »Že nekaj let odhajam po naporni glavni sezoni na največji sejem za kampe v nemški Düsseldorf. Tam sem deset dni in v tem času se umirim. Kajti delovnih je samo osem ur. Če bi šla na dopust takoj po poletju, ko je dela tudi za 18 ur na dan, po vsem tem adrenalinu, bi zagotovo zbolela; kot sem tudi že. Tako pa se na sejmu lepo umirim – in potem bi bila pripravljena na dopust. Res pa nisem bila na njem že nekaj let. Nazadnje sem bila na Lanzarote; če grem, odpotujem kam dlje.«

Kamor koli gre, naj si bo delovno ali zasebno, se »založi« tudi z novimi zamislimi. »Ne, da bi posnemal – to tudi ni mogoče. Vsaka stvar raste v svojem okolju – in rasti mora s srcem. In nenehno rasti. Ne vem, kaj bi, če bi imela že prvo leto na voljo možnost urediti kamp, kakršen je zdaj (na začetku je bil zgolj na ravnici nad Sočo, šele pozneje se je razrasel na vršne platone, op. p.) – brez možnosti nadaljnje rasti. In prav je, da je postopoma rasel, saj sem sama rasla z gosti.«

Nenehno se je treba razvijati

Bi lahko dejala, da je ponosna nase, na to, kar je ustvarila v teh desetletjih in kar ustvarja zdaj? »Vesela sem, daje mi energijo, ko vidim zadovoljne ljudi, da pa bi rekla, da sem ponosna, to pa težko. Nimam časa za to,« smeje odgovarja. »Včasih, ko se kaj zaplete, se za hip zamislim in si rečem: A je meni tega treba? A ne bi bilo laže biti v tisti tovarni in oddelati osemurni delovnik in iti domov? Ampak to traja le nekaj trenutkov, potem pa izgine. A prav to, da nisi nikoli povsem zadovoljen, te potiska naprej. Ne bi bilo prav, ko bi zaspala na lovorikah.«

Mateja Gruden

PUSTI SPOROČILO