Kjer je Kolpa prijetno topla

TD Poljanska dolina ob Kolpi

0
57

Poljanska dolina ob Kolpi leži na jugovzhodu Slovenije, obsega zahodni del Bele krajine in jugovzhodni del Kočevske. Po njenem južnem delu teče reka Kolpa. Nekateri dolino imenujejo tudi belokranjska Švica, saj jo obkrožajo vrhovi Poljanske gore in Graščice, premore pa čudovite razgledne točke: Radensko steno, Sodevsko steno, Kozice, Sv. Anton in na hrvaški strani Orlove stene. Do njih vodijo tudi označene pešpoti.

Pogled na Kolpo s Kozic Foto: Martin Lindič

Reka Kolpa, osrednja zanimivost doline, izvira na hrvaški strani pod Risnjakom, v skoraj 80 metrov globokem kraškem izviru. Na svoji poti proti Savi, v katero se izliva (znova na Hrvaškem, pri Sisku), si bodisi divje utira pot skozi ozke soteske oziroma kanjone bodisi prijazno in leno teče. Je mejna reka med Slovenijo in Hrvaško, deli tudi Evropo od Balkanskega polootoka. Dolga je 292 kilometrov, kar 113 kilometrov državne meje pa poteka po njenem toku.

Nabrežja Kolpe imenujemo tudi »najdaljša slovenska obala«, saj so ob njej številna naravna kopališča. V Poljanski dolini je reka primerna tudi za »bolj zmrznjene«, saj se poleti v Radencih segreje tudi do 28 stopinj Celzija. Sicer se lahko poleti v njenem zgornjem toku kopamo en mesec, v spodnjem pa tudi dva.

Kolpa je za Slovenijo izjemno dragocena reka, naravno še precej nedotaknjena, slikovita in slabo poznana. Spada med najtoplejše in najčistejše evropske reke. Čistost reke se kaže v številnih redkih in ogroženih živalskih in rastlinskih vrstah, ki so se ohranile v reki in ob njej. Med živalskimi domujejo tu vidra, želva močvirska sklednica, ribe upiravec, kapelj, zlata nežica, pohra, pezdirk, zvezdogled, platnica in sulec, potočni piškurji in školjka navadni škržek.

Za ljubitelje mirnega veslanja in miru

Ob visokem vodostaju reke je najbolj varno pluti z rafti. Foto: Martin Lindič

Reka Kolpa velja za mirno vodo; le na nekaterih mestih v zgornjem delu je lahko ob velikem vodostaju malce  divja. Reka za veslače ni naporna in velja za lažjo in primerno za začetnike, še zlasti pa ustreza ljubiteljem miru in taborjenja ob vodi. Po njej lahko veslamo v kanujih, kajakih, majhnih in velikih raftih.

Že dolgo je tega, ko je tok reke poganjal mlinska kolesa. Foto: Martin Lindič

Ob visokem vodostaju reke je najbolj varno pluti z rafti. Reko pregrajuje več kot petdeset jezov, ki so jih zgradili, da bi usmerili vodo na kolesa številnih mlinov, žag in kovačij, ki imajo v zdajšnjem času le še zgodovinski in turistični pomen in so samo še lep spomin.

Na jezovih moramo izstopiti iz čolna; na pogled so morda res mirni in nenevarni, vendar videz vara. Pod žuborečo vodo se namreč skrivajo kamni, ki prevrnejo čoln in nevšečnosti so tu: mokra spalna vrela, mokra obleka in (samo to ne!) potopljen sod s hrano in pijačo. Pred jezom torej izstopimo iz čolna in se spustimo peš po kamnih; zato moramo imeti tudi primerno obutev, kakšne stare športne čevlje, recimo, nikakor pa ne smemo v vodo bosi ali celo v coklah ali natikačih! Najbolj vešč in najpogumnejši pa bo šel po jezu navzdol tudi peš, le da bo obenem s pomočjo vrvi spuščal čoln.

Tisti, ki potujejo po reki s čolnom več dni in prenočijo kje na bregu reke, morajo za seboj pospraviti ognjišča in smeti odpeljati s seboj ter jih vreči v temu namenjen smetnjak. Kolpa je ena redkih rek, ki so še čiste; to bogastvo moramo ohranjati za prihodnje rodove.

Nekoč so ljudje odmetavali v reko vse predmete, ki jih niso več potrebovali: vrečke, škatle, staro pohištvo, avtomobile, stroje … Zdaj tega ne počnejo več, za odvoz odpadkov je poskrbljeno, ekološka ozaveščenost ljudi pa je čedalje globlja. Od takrat, ko so »počeni piskri našli svoje zadnje zatočišče med ribami v reki«, je preteklo kar nekaj vode in bilo veliko čistilnih akcij, ki so jih pripravili turistična društva, ribiške družine, občine, krajevne skupnosti in šole. V njih so sodelovali ozaveščeni ljudje, ki jim je mar za kraj, v katerem živimo. Reko so tako očistili starih loncev, pnevmatik, pokvarjenih avtomobilov, pralnih strojev, rjavih konzerv in še veliko tega.

Ob Kolpi tudi ni industrije, ki bi kakor koli onesnaževala reko in okolico. Zato tudi ne smemo dopustiti, da bi k nam prihajali obiskovalci, ki nimajo pravega odnosa do narave.

Po najjužnejši slovenski pešpoti

Dolina pa poleg kopanja v reki in čolnarjenja – raftinga na njej ponuja še kolesarjenje, plezanje in pohodništvo. Med pohodnimi potmi je najbolj znana Pešpot ob Kolpi, najjužnejša slovenska pešpot, dolga 10,5 kilometra, poteka pa od Radenc do Damlja, po slikovitem kolpskem kanjonu, neokrnjeni naravi in popolnoma neobljudenih koncih. Na njej se lahko odžejate pri izviru Trpotec z »vodo večne mladosti«. Uživate lahko ob žvrgolenju gozdnih ptic in šumenju reke Kolpe. Oči se vam spočijejo ob pogledu na pragozd na drugem bregu reke … V vasici Breg si lahko ogledate edini še delujoči mlin na vodni pogon. Malo niže si lahko ogledate jamo Kobiljačo, najdaljšo belokranjsko kraško jamo. Ustavite se pri »francoskem kamnu«. V »ribju« vidite jate rib, ki jih tu kar mrgoli, toliko jih je. Malo pozneje prispete v vas Kot, kjer je najjužnejša točka Slovenije. Po dveh kilometrih pa ste že v Damlju, kjer se lahko odpočijete in odžejate.

Pot je namenjena tudi gorskim kolesarjem in konjenikom.

Povzeto po zapisih Martina Lindiča in Andreje Rade

Mlini na Kolpi
Mlinarji so bili grajski podložniki, ki so morali vzdrževati vse mlinarske naprave in dajati desetino in merico od mletja. Po odpravi tlačanstva so mlini prešli v last nekdanjih mlinarjev tlačanov, ki so potem lahko prosto razpolagali z njimi in je mlinarstvo postala njihova obrtna dejavnost. Vodna moč številnih potokov in reke Kolpe ponuja ugodne razmere zanjo. Mlini so mleli za potrebe prebivalcev pokrajin ob reki in nekaterih krajev na Hrvaškem, ki so bili vezani na dolino Kolpe. Pred drugo svetovno vojno je mlelo še veliko mlinov – ob reki in potokih. Mlini so imeli enega, dva ali tri kamne; nekateri so bili opremljeni tudi s siti za mletje žita v moko brez otrobov. A že dolgo je tega, ko je tok reke poganjal mlinska kolesa. Veliko jih je že tako uničenih, da lahko vidimo le še njihove ruševine. Nekaj je ohranjenih in obnovljenih ali pa jih lastniki šele nameravajo obnoviti; to so kovačija v Bilpi, mlin v vasi Breg, mlin v Damlju in žaga v Vinici.

PUSTI SPOROČILO