Kakovosten med z ljubljanskih streh (in balkonov)

Gorazd Trušnovec, predsednik društva Urbani čebelar

0
78

Čebela je bila beseda leta 2018 po izboru Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v tretji akciji Beseda leta. Ob tej priložnosti – in glede na čedalje večji pomen čebel, čebelarjenja in medu tudi v slovenskem turizmu – smo se pogovarjali z Gorazdom Trušnovcem, predsednikom ljubljanskega društva Urbani čebelar, ki prav v tem mesecu (februarja) praznuje petletnico delovanja.

Gorazd Trušnovec med čebelarjenjem na strehi ene ljubljanskih bank Foto: Luka Dakskobler

Gorazd Trušnovec, sicer publicist, filmski kritik in scenarist, se je za čebelarjenje navdušil pred dobrim desetletjem. V Ljubljani, kjer živi, je začel pogrešati tesnejši in pogostejši stik z naravo, ki ga je bil vajen v otroštvu; odraščal je na robu Trnovskega gozda, ki je bil njegovo najljubše igrišče. Obenem je iz otroštva nepričakovano priplaval vonj po čebelah in medu; stric Gorazdovega očeta je bil čebelar in po hiši Gorazdove none, kjer je točil med, se je razlegal vonj po njem … Vse to ga je spodbudilo, pripoveduje, da je segel po literaturi o čebelarjenju, začel je spremljati, kaj se dogaja na tem področju, navezal je stik s Francem Petrovčičem, pionirjem urbanega čebelarjenja v Sloveniji, ki je pred slabim desetletjem začel čebelariti na strehi Cankarjevega doma, »in odtlej ni bilo več poti nazaj«, se nasmehne. Čebelariti je začel z dvema panjema na balkonu domače večstanovanjske hiše v Ljubljani in več kot uspešno sklenil prvo čebelarsko leto: natočil je dvajset kilogramov medu.

Leta 2014 je s somišljeniki ustanovil društvo Urbani čebelar, ki si prizadeva za promocijo in uveljavitev mestnega čebelarstva. Zdaj ima nekaj več kot štirideset članov, bodisi aktivnih mestnih čebelarjev bodisi podpornikov društva.

Najemi panj

Panja, s katerima je začel čebelariti, sta bila za novopečenega čebelarja kmalu premalo, a za več doma ni bilo prostora. Zato se je Gorazd začel ozirati za priložnostmi čebelarjenja še kje drugje. Prva se je pokazala v obliki strehe Španskih borcev v Mostah. »Tod sem pridelal zelo kakovosten gozdni med, že prvo leto sem prejel nagrado zanj. Zdi se kar malce nenavadno, da sredi naselja stanovanjskih blokov pridelaš tak med,« pravi sogovornik, »a čebele od tod letijo na bližnji Golovec, kjer je paša zelo bogata. Kako različen med pridelaš na različnih območjih Ljubljane! Za Bežigradom, kjer živim, večinoma pridelam cvetličnega, saj je tod precej sadovnjakov in vrtov. Med, ki ga pridelam na strehi Hotela Park v središču mesta, pa je harmonična mešanica gozdnega in cvetličnega; od tod čebele letijo na pašo na Grajski grič, Golovec in park Tivoli ter Rožnik. Njihova paša je tako bogata, da smo prvima panjema kmalu dodali še dva.«

Gorazd zdaj čebelari na petnajstih lokacijah v Ljubljani – v okviru storitve Najemi panj, ki se je je domislil v želji, da bi lahko čim več čebelaril. Stranke mu zagotovijo lokacijo, on jim zagotovi panje in čebele ter domač med. Čebelari pa v klasičnih slovenskih (AŽ) in nakladnih (LR) panjih.

Zoper pomisleke z analizami in nagradami

Ljubljana ponuja čebelam bogato in raznoliko pašo. Foto: Miran Kambič/www.slovenia.info

Prvi pomislek glede urbanega čebelarjenja je bržkone ta, da okolje, v katerem se pasejo čebele, ni med najbolj čistimi, kar zadeva ozračje – in posledično je dvomljiva tudi kakovost njihovega medu. Kako urbani čebelarji zavračajo takšne pomisleke? »Najlaže in najbolj učinkovito lahko takšne predsodke ovržemo z analizami medu in nagradami, ki jih prejemamo zanj. Ko je Mestna občina Ljubljana kandidirala za naslov Zelena prestolnica Evrope 2016, je bila del prijave tudi temeljita analiza mestnega medu v tujini. V njem ni bilo sledi ničesar, kar bi lahko bilo škodljivo. Pa tudi sicer naš med nenehno pošiljamo na analize, ocenjevanja. Tako lahko dokažemo, da je resnično kakovosten,« razlaga Gorazd, čigar med uporablja v svoji kuhinji eden najuglednejših slovenskih šefov, Janez Bratovž. O Gorazdu in njegovem čebelarjenju je tako mogoče brati tudi v novi knjigi Janez Bratovž avtorja Noaha Charneyja, s katero se je kuharski mojster poklonil dobaviteljem sestavin, ki jih uporablja v svoji kuhinji.

A urbano čebelarjenje, za katerega se zdi, da je postalo »moda« v zadnjih letih, še zdaleč ni novodobna domislica; tradicija čebelarjenja v Ljubljani in njeni okolici, denimo, zagotovo sega že več stoletij nazaj. Arhitekt Jože Plečnik, predvojno Učiteljišče in številne meščanske družine so imeli na svojih vrtovih čebelnjake. Na območju ljubljanske občine pa po podatkih MOL deluje tri odstotke vseh slovenskih čebelarjev, ki imajo več kot 4500 panjev.

Čebela je znak zdravega okolja

Očitno navdušenje širše slovenske populacije nad čebelami, tudi glede na to, da je čebela postala beseda leta 2018, si urbani čebelar razlaga z zgodovino, v kateri so naši slovenski predniki živeli bolj kot ne na podeželju, v manjših samooskrbnih skupnostih, ki so čebele potrebovale za okusnejše sadje in več sadja ter drugih pridelkov ter za sladilo. »Mislim, da imamo naklonjenost do čebel v krvi, da se je ta ohranila skozi generacije, vse doslej, četudi zdaj večinoma živimo v urbanih okoljih. Nismo še pozabili njihovega pomena za naše prednike,« razmišlja Gorazd.

Poleg tega je ozaveščenost ljudi o pomenu in pomembnosti čebel čedalje večja, ugotavlja. »Čebele so se znašle v precepu med napačnimi preteklimi okoljskimi dejanji in pravo potjo za prihodnost. Čebele so znak zdravega okolja. Skrb zanje pa je po mojem mnenju simbol širšega zavedanja o tem, kako pomembno je življenje v zdravem okolju. Slovenija je še vedno razmeroma neonesnažena in to je dediščina, ki jo moramo ohranjati za zanamce.«

In kako se to odraža v razmerah v slovenskem čebelarstvu? »Slovenski med je zelo kakovosten, je pa treba narediti še korak naprej – v smeri ekološkega, sonaravnega čebelarjenja, čim manj agresivnega do čebel. V Sloveniji nikoli ne bomo konkurenčni s količino medu, ker za to nimamo zmogljivosti; Kalifornija, recimo, ima plantaže mandljevcev, ki so velike za skoraj polovico Slovenije, kar pomeni na tisoče ton medu. A mi smo butični. To je naša prednost, s katero bi lahko tudi dosegali višje cene medu, če bi se kupci zavedali, da to ni industrijska pridelava, temveč delo, v katero je vložena precejšnja skrb.«

Zanimanje za nakup domačega, slovenskega medu, je med slovenskimi kupci čedalje večje, ugotavlja Gorazd, so pa kupci tudi čedalje zahtevnejši, čedalje več jih želi vpogledati v čebelarske evidence. »Seveda pa je najbolje, da čebelarja poznaš; to je dejavnost, kjer je zaupanje izjemno pomembno.«

Turisti, čebelarji prostovoljci

Zima je za čebele čas počitka, a sezona čebelarjenja se bo bržkone počasi začela. Gorazd pa v novem letu razmišlja tudi o novem izzivu: »O učenju o čebelarjenju na podlagi prostovoljstva. To bi bila tudi inovativna turistična ponudba za tiste, ki bi si želeli doživeti Slovenijo oziroma Ljubljano na malce drugačen način!«

Mateja Gruden

»Društvo Urbani čebelar si prizadeva za naslednje cilje: povečanje števila urbanih čebelarjev in števila čebeljih družin v okviru mestnega okolja ob upoštevanju nosilne sposobnosti prostora za to dejavnost; izboljšanje informiranja javnosti o urbanem čebelarjenju, njegovem obstoju in delovanju ter možnostih za njegov razvoj v Sloveniji in širše; izboljšanje starostne strukture čebelarjev v Sloveniji oziroma njihovo pomlajevanje; strokovna uveljavitev urbanega čebelarjenja v najširšem pomenu (od promoviranja dobre prakse v skladu z veterinarskimi in higienskimi smernicami, ki se dotikajo čebelarstva na splošno, do akademske oziroma znanstvene raziskovalne ravni); izboljšanje razmer za urbano čebelarjenje v mestnem okolju Ljubljane in drugih večjih mestnih središčih Slovenije ter tudi zunaj njenih meja; izboljševanje zdravstvenega stanja slovenskih čebel in skrb za pasemsko čistost avtohtone kranjske sivke; povečanje količine medovitih rastlin in dreves v urbanih okoljih; izboljšanje stopnje domače samopreskrbe z medom in čebeljimi izdelki; povezovanje urbanega čebelarjenja z drugimi panogami, ki si prizadevajo za izboljšanje kakovostne ravni življenja v mestih.« (Povzeto po opisu na spletni strani Urbani čebelar.)

PUSTI SPOROČILO