Iz Ljubljane v Škofjo Loko čez Polhograjsko hribovje

0
634

Dve mesti, med njima pa hribi. Kaj je to? Potep iz Ljubljane v Škofjo Loko čez Polhograjsko hribovje! V teh dneh je še zlasti prijeten, saj gozdove barva živahna zelena barva, travnike, ki jih prečimo na poti, pa barva pisano samoniklo cvetje.

Potep se je začel v Guncljah pri Ljubljani. Do izhodišča se je mogoče pripeljati z mestnim avtobusom, do končne postaje številke 1 (Vižmarje). Ob cesti, ki povede v Gunclje, že kmalu opazimo planinske markacije, ki nas počasi povedejo iz naselja v gozd – proti Bormesu in Slavkovem domu, naprej proti Katarini oziroma Topolu, na Polhograjsko Grmado, pa na Gonte in od tod na Mali Tošč, kjer pot skrene proti Mihelčičevem domu na Govejku. Od tam se vzpnemo še na Osolnik, z njega pa se spustimo v Puštal in Škofjo Loko.

Lani sem pot iz Ljubljane v Škofjo Loko prehodila po deloma drugi poti: iz ljubljanskega Šentvida na Toško Čelo, pa do Katarine, naprej na Gonte in na Tošč, od tam v Selo in do Škofje Loke. A mi je prijetnejša prva različica.

Pot sicer bolj kot ne vodi po prijetnih gozdnih stezah, deloma po makadamu in redko po asfaltnih cestah. Je dobro označena, a zemljevid je vendarle dobro imeti s seboj. Mestoma se z nje odprejo razgledi na preostale Polhograjce, Krimsko pogorje in Kamniško-Savinjske Alpe … Na poti je dovolj možnosti za krepčanje v planinskih domovih in gostilnah; pot je namreč dolga, prehodimo domala trideset kilometrov, zaradi višinske razlike, ki jo premagamo na njej (okoli 1200 metrov), pa utegne manj utrjenega pohodnika precej utruditi.

V Ljubljano se vrnemo z avtobusom; povezave med mestoma so dobre, tudi ob koncih tedna. Z izhodišča do cilja hodiš kakšnih sedem do osem ur, vrneš pa se v slabe pol ure!

Besedilo in foto: Mateja Gruden

PUSTI SPOROČILO