Grof in grofica Štatenberška sta se vrnila domov

Dvorec Štatenberg

0
6668

Bil je vroč poletni dan, ko sta se grof in grofica Štatenberška vrnila domov, v dvorec Štatenberg. Malce poparjena od pripeke sta se ujezila na slugo, ki je ob njunem prihodu postopal po dvorišču: »Ja, kaj naju pa gledaš? Si pripravil posteljo? Pa kopel? Vrnila sva se!« Vsakdanja zgodbica o oholem plemstvu, porečete. Bila bi, če se ne bi zgodila pred zgolj nekaj leti, torej v času, ko plemstvo v Sloveniji ni prav vsakdanje. In služabniki tudi ne. Ampak zgodbica je resnična in pripoveduje o začetku novega obdobja nekoč razkošnega baročnega dvorca grofov Attemsov.

Foto: arhiv Dvorca Štatenberg

Dvorec Štatenberg stoji na razgledni vzpetini nad naseljem Makole na robu Haloz. Zgrajen je bil po naročilu grofa Ignacija Marie Attemsa – potem, ko se je družina odločila zapustiti srednjeveški grad Štatenberg nad Makolami. Tako je med letoma 1720 in 1740 nastal nov istoimenski dvorec (po načrtih italijanskega arhitekta Camesinija), medtem ko so stari grad prepustili propadu. Razkošen dvonadstropni baročni dvorec z notranjim vrtom je še pred dobrimi sto leti slovel po svoji eleganci in prostornosti – imel je veliko, v dve nadstropji segajočo dvorano, štirideset sob, več kuhinj, lepo kapelo z zakristijo …

Za Attemsi, ki so bili še zlasti v baroku ena najvplivnejših plemiških rodbin na Štajerskem, so se na dvorcu zvrstili številni plemiški nasledniki: Auerspergi, Kaiserfeldi, Conradiji, Neumanni … Zadnji predvojni lastnici sta bili nemški grofici Mary von Crane-Matenna in njena hči. Od leta 1989 je dvorec v lasti podjetja Impol iz bližnje Slovenske Bistrice, skupaj s parkom s kostanjevim drevoredom in širšo okolico pa je zavarovan kot krajinski park.
Kdo le sta ta dva norca?

Grof in grofica Štatenberška (drugi in tretja z leve) v omikani družbi.
Foto: arhiv Dvorca Štatenberg

Pred poldrugim letom je dvorec dobil nova stanovalca – Tanjo Šubelj iz Ljubljane in Florjana Sušnika iz Lukovice pri Domžalah. Tanja si je že kot dekletce želela biti grofica, »a je bila ta moja želja med ljudmi precej nerazumljena – na srečo pa so me razumeli starši«, se nasmehne grofica Štatenberška. Z grofom sta partnerja v poslu »in po srcu«, kakor povesta; oba imata za seboj težke preizkušnje, bolezen. Tanja je pri petindvajsetih letih oslepela, a po dvorcu se giblje lahkotno, smelo. »Seveda, ko pa poznam vsak njegov kotiček,« se nasmehne. V letu in pol, odkar sta ga opremila, v njem preživljata tudi konce tedna, je njun »vikend«. »In kaj počneva na vikendu ob koncih tedna? Delava!« prida Florjan, grof Štatenberški. Delata že leto in pol, z neusahljivim navdušenjem.

Sicer pa se je vse začelo z uvodno zgodbico … »Že dalj časa sva si želela ustvariti zgodbo na katerem od slovenskih gradov in dvorcev,« pripoveduje grof Štatenberški. »In tako sva si nadela grofovska oblačila, sedla v starodobnik in se vozila od gradu do gradu, od dvorca do dvorca. Dokler nisva naposled prispela v Štatenberg.« Samozavestno sta zapeljala skozi vhod na dvorišče, izstopila iz avtomobila in osorno pozdravila povsem osuplega možakarja, ki je imel opravke na dvorišču. »Nič mu ni bilo jasno. Zagotovo se je spraševal, kdo sta ta dva norca! No, potem pa sva mu vendarle pojasnila, kdo sva in zakaj sva prišla.« Možakar se je naglo zbral in ju popeljal po dvorcu ter jima povedal, da iščejo nekoga, ki bi mu vdihnil vsebino. »Imela sva že kar nekaj starinskega pohištva, saj sem ga več let zbiral za takšno priložnost,« pojasnjuje sogovornik. In koliko sta ga pripeljala! Na stotine kosov pohištva, lestence, svečnike, glasbila, preproge, slike in druge večje in manjše predmete, ki so v slabih dveh mesecih napolnili domala vse prvo nadstropje. Nova stanovalca sta se ob vselitvi lotila tudi manjših obnovitvenih del: popravila oken, barvanja sten, zamenjave podov … Stavba je bila sicer v dobrem stanju, podjetje Impol jo je ob nakupu obnovilo in redno vzdrževalo. Je bila pa bolj ko ne prazna; prvotna oprema je bodisi izpuhtela neznano kam pred desetletji bodisi so jo razstavili v drugih gradovih. Ostali so zgolj redki kosi pohištva in umetelne peči v sobanah.

Pa zgodba? Ker se je bližala stota obletnica smrti cesarja Franca Jožefa (umrl je leta 1916), je grofovski par sklenil, da bo zgodbo gradu zapeljal v spomin na Habsburžane, eno najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi, ki je imela velik vpliv tudi na življenje na Slovenskem. (In tudi Attemsi so zanje opravljali pomembne službe.)

Demetra, Zevs in Perzefona

Prostorno dvorišče, ki ga oklenjajo notranja dvorna pročelja, se v teh dneh polagoma barva v pomladno zeleno. Razdeljeno je na štiri simetrično oblikovane vrtove, ki, kakor pojasni grofica Štatenberška, predstavljajo štiri letne čase in življenjska obdobja: otroštvo, mladost, zrela leta in starost. Tako je v času cvetenja vsak vrt drugače obarvan: pisano cvetje oznanja pomlad in otroštvo, rdeči cvetovi poletje in mladost, jesenske barve zrela leta, bela in črna pa zimo in starost.

Pri urejanju vrtov sta črpala simboliko iz grške mitologije, ki je bila tudi navdih za številne poslikave v dvorcu. Vrtovi tako pripovedujejo zgodbo o Demetri, boginji zemlje in rodovitnosti, Zevsu, največjem med bogovi, in njuni hčeri Perzefoni. To je nekega dne ugrabil Had, bog podzemlja. Demetra je od Zevsa zahtevala, naj poskrbi, da se Perzefona vrne med žive, toda ta je v podzemlju že ugriznila v granatno jabolko, »sadež mrtvih«, zato je bila njena vrnitev iz globočnin nemogoča. Užaloščena Demetra je začela zanemarjati svoje božanske dolžnosti; nič več ni skrbela za zemljo in njeno rodovitnost, zato je nastopila huda lakota. Zevs je tako s Hadom sklenil kompromis: Perzefona bo spomladi in poleti pri materi, jeseni in pozimi pa pri Hadu. Zato se letni časi menjujejo …
Na dvorišču bodo uredili tudi ljubezenski ribnik, kajti ljubezen je tisto, kar močno potrebujemo v teh časih, meni grofovski par.

Iz sobe v sobo – od zgodbe do zgodbe

Pav, rajska ptica. »Če stopite v njegov iztrebek, se boste pozlatili – navznoter! Če bi se navzven, bi bilo nevarno, da vas kdo ukrade!« se pošali grof Štatenberški.

Ko se vzpnemo po zunanjem stopnišču, ki z dvorišča popelje v prvo nadstropje dvorca (in na katerem se pa pravkar bahavo postavlja pred samičko), vstopimo v Viteško dvorano; dvorec je najbolj znan prav po freskah in štukaturah v njej in sosednjih salonih. Alegorije na stropu dvorane, obrobljene s štukaturami, ponazarjajo antično mitologijo – Znanost in Umetnost v zavetju miru in štiri elemente: zrak, zemljo, vodo in ogenj, ki so bili bojda zaščitni znak grofov Attems.

V dvorani tudi sklepajo zakonske zveze; čez čas jih bodo lahko tudi v poročni kapeli, ki jo prenavljajo. Sicer je dvorec Štatenberg že leta priljubljeno prizorišče porok in poročnih slavij. Kot je povedal Peter Kociper, najemnik restavracije v dvorcu, so letos že zapolnili »poročne zmogljivosti«; rezervacije sprejemajo že za prihodnje leto. Mladoporočenci pa lahko tudi prespijo v eni od sob – poročni, če jim seveda ostane še kaj časa in moči za poročno noč, se namuzne grof. V prostornem salonu v pritličju pa pripravljajo tudi druga slavja in dogodke.

Ko se sprehajaš iz ene sobane v drugo, se ti zdi, da si se znašel v neskončni zanki: sobanam, ki pripovedujejo vsaka svojo zgodbo (lovska soba za moške, ženska družabna soba, knjižnica, poročna soba, v kateri lahko mladoporočenci prespijo, beneški salon, beneška spalnica, glasbena soba, soba Marije Terezije, soba Franca Jožefa in soba njegove soproge Sissi, čajnica, lekarna, salon baročnih oblačil …), ni videti konca. Vsaka sobana je popolnoma opremljena, stene krasijo slike, tudi za to priložnost posebej naslikani portreti, denimo Marije Terezije in Franca Jožefa. Ena od sob je obenem tudi prizorišče stalne razstave slikarke Štefanije Jesenek iz Slovenske Bistrice, ki sicer skrbi za galerijsko dejavnost dvorca.

Grof in grofica Štatenberška sprejemata obiskovalce ob koncih tedna v toplejših poletnih mesecih. Imenitno napravljena jih popeljeta na ogled dvorca, lahko pa v njem tudi prespijo, saj sta že uredila sobe v vrhnjih nadstropjih. Pravita, da rada osrečujeta ljudi. In nekoč, ko se bosta ozrla na prehojeno pot, bi rada vedela, da bosta svetu zapustila svoj pečat.

Besedilo in foto: Mateja Gruden

PUSTI SPOROČILO