Energija in zanesenjaštvo prostovoljstva sta ji zlezla pod kožo

Vanja Ločniškar, predsednica TZ Medvode

0
566
Foto: Mateja Gruden

»Tako sem ‘padla’ v prostovoljstvo, da ga ne bi več mogla opustiti. Pa saj ga tudi ne bi hotela. Lepo je biti obkrožen z ljudmi, ki premorejo toliko energije in zanesenjaštva,« pripoveduje Vanja Ločniškar, nova predsednica Turistične zveze Medvode, ki povezuje osem društev na območju medvoške občine s skupaj okoli sedemsto člani; sama je članica TD Žlebe-Marjeta. TZ Medvode je že predsedovala pred dobrim desetletjem, to je njen drugi mandat. V njem si želi prizadevati predvsem za čim tesnejše povezovanje in sodelovanje vseh društev v zvezi in preostalih, ki ustvarjajo turizem na širšem medvoškem območju.

Prav zato je prevzela funkcijo: ker se morajo društva bolj povezati med sabo, ustvarjati skupne projekte in premagati morebitno nevoščljivost, kadar katero od njih prejme od občine ali TZS več denarja za svoje delo. »Društva, ki smo združena v TZ Medvode, smo si med seboj različna, počnemo različne stvari, smo na različnih koncih. Potrebujemo močno spodbudo, da se med seboj povezujemo,« razmišlja Vanja Ločniškar. Pred dobrimi desetimi leti, ko je bila prvič predsednica zveze, je ta vključevala preveč področij: pod njeno okrilje je spadal medvoški turistično-informacijski center, oblikovali so turistične proizvode, skrbeli za njihovo trženje in prodajo. »Vsega nismo zmogli ustrezno opravljati, še zlasti ne trženja in prodaje. Zdaj, ko ima medvoška občina zavod, ki vključuje turizem, šport, kulturo in mladinsko dejavnost (Zavod Sotočje), je delo zveze precej razbremenjeno: v turističnih društvih se lahko ukvarjamo s svojimi projekti, si izmenjujemo zamisli in izkušnje in upam, da bomo od časa do časa pripravili večji skupni projekt, ki ga bomo predali zavodu, kjer ga bodo ustrezno ‘zapakirali’ in tržili. Društva nismo usposobljena za trženjski in prodajni del turistične ponudbe.«

Sodelovanje in povezovanje – najtrši oreh v slovenskem turizmu na splošno … Jim ga torej na območju medvoške občine vendarle uspeva polagoma treti? »Nemogoče, da bi bilo kako drugače. Ko smo pred trinajstimi leti ustanovili TD Žlebe-Marjeta in sem se začela družiti s prostovoljci, sem spoznala, da so to ljudje, ki imajo srčno radi svoje kraje, ki so ponosni na to, kje živijo, in da si jih želijo predstaviti tudi drugim. Tudi na občini in na Zavodu Sotočje so ljudje, ki živijo v teh krajih, in prav je, da ‘držimo skupaj’,« razmišlja sogovornica.

Od roparskih vitezov do prenove kozolca

»Roparski vitezi«, ki vsako leto popeljejo na pohod po Polhograjskem hribovju.
Foto: arhiv TD Žlebe-Marjeta

Pogovarjava se v hiši, kjer živi z družino, v Žlebeh, razpršenem naselju nad Medvodami, ki se dviga z obronkov Polhograjskega hribovja. Tja se je preselila pred leti, iz Pirnič (prav tako v medvoški občini), želela je »v hribe«, kakor med smehom pove. »Kajti tukaj je posebno vzdušje, ki navdaja z mirom …« Težko bi ji oporekali; za hišo se za poljem pšenice, ki nežno valovi v vetriču, razprostirajo gozdovi, povsod vlada spokojnost. Z možem sta bila pred trinajstimi leti med ustanovnimi člani TD Žlebe-Marjeta. »Peščica nas je bila, ki smo rekli: Zakaj ne bi ljudem pokazali, kako lepo je pri nas? Tako smo že v prvem letu po ustanovitvi društva pripravili Pohod po poteh roparskih vitezov, ki se je razvil v našo ključno in tradicionalno prireditev. Vodi po obronkih Polhograjskega hribovja, navezuje pa se na zgodbe iz tukajšnje preteklosti. Člani društva vodimo udeležence po poti, oblečeni v kostume, večinoma vitezov; sama sem marješka Pehta (marješka zaradi cerkve sv. Marjete više v Žlebeh, za katero velja, da je eden najlepših zakladov vere in umetnosti v ljubljanski okolici, op. p.). Vsaka zgodba, ki se dogaja v naravi, potrebuje lik zeliščarke, že zato, da ljudem predstavi, kaj vse jim ponuja narava. Tako imamo poleg pohoda tudi zeliščarske delavnice, pripravimo srednjeveško kosilo; naš kuhar ima kar nekaj dela, da ga pripravi po ustrezni srednjeveški recepturi! Gospodinje napečemo pecivo … Pohodnikov je vsako leto čedalje več, letos pričakujemo tudi goste iz različnih evropskih držav, tako da se nas utegne zbrati okoli tristo.« TD Žlebe-Marjeta ima sicer okoli dvajset aktivnih članov, na čistilne akcije jih pride še dvakrat do trikrat toliko.

Poleg Pohoda po poteh roparskih vitezov, ki je vsako leto 25. junija (tudi letos bo), je TD Žlebe-Marjeta uredilo učno pot po polhograjskih gozdovih nad naseljem. Na njej so postavili tablice s fotografijami živali in rastlin v gozdovih, izdali so tudi knjižico – vodnik po poti. Vsako leto pred božičem pripravijo prižig luči na cerkvi sv. Marjete, v akustičnem cerkvenem prostoru prirejajo tudi glasbene koncerte. »Prav pred kratkim pa smo s pomočjo medvoške občine prenovili kozolec, ki nam ga je lastnik predal v oskrbo. Škoda se nam je zdelo, da bi tako lep pomnik kulturne dediščine sameval, zato smo sklenili, da bomo v njem uredili galerijo. Septembra se nadejamo njenega odprtja s prvo fotografsko razstavo. Je pa kozolec na poti proti cerkvi sv. Marjete, proti učni poti in pohodu, tako da ga lahko vidi in obišče vsakdo, ki se poda v ta konec,« pripoveduje Vanja Ločniškar.

Podcenjeno prostovoljsko delo

Meni, da si je treba pri delu postavljati kratkoročne cilje. »Če si rečemo: V enem letu bi lahko naredili to in ono!, bo to veliko laže uresničiti, kot če se ukvarjamo z dolgoročnimi cilji.« V društveno dejavnost bi rada privabila več mladih: »Starejšim nam včasih energija že malce opeša, oni pa so je polni, imajo veliko novih idej, a kar pozabljamo nanje. Zato upam, da nam bo v tem mandatu uspelo oblikovati na TZ Medvode mladinsko sekcijo.«

Prostovoljstvo je v dobrem desetletju postalo nepogrešljiv del njenega življenja. »Ne zavrnem nobenega povabila na dogodke TZS, kajti rada se srečam z drugimi prostovoljci. Vem, da precej ljudi meni, da smo neumni, ker namenjamo toliko časa nečemu, za kar ne prejmemo plačila. Nikakor nismo neumni. Kajti počnemo nekaj, kar nas veseli.« Vendarle pa upa, da bodo začela turistična društva dosledno zapisovati prostovoljske ure, ki jih opravijo njihovi člani, kajti le tako lahko navzven pokažejo, koliko dela opravijo – in v kolikšne zneske je mogoče preračunati prostovoljske ure. Morda bo delo društev tako manj podcenjeno, kakor je zdaj, ko si tisti, ki ga ne poznajo, ne znajo niti predstavljati, koliko dela opravijo prostovoljci.

Začne in konča se pri: povezovanju

Občina Medvode ima kaj precej zanimivosti: leži ob vznožju Polhograjcev, tukaj je Zbiljsko jezero, Goričane z gradom, ima razgibano in kakovostno kulinarično ponudbo … A vendarle ni območje, ki bi osupnilo in navdušilo na prvi pogled; obiskovalec mora odstreti kakšno tančico, da odkrije njegove zanimivosti. Poleg tega je ob Ljubljani, kar je lahko njegova prednost ali slabost: turisti ga lahko zaradi Ljubljane spregledajo, po drugi strani pa lahko prav Ljubljana s čedalje več turisti zagotovi večanje števila obiskovalcev tudi v medvoški občini. »V TZ Medvode si že nekaj časa prizadevamo za tesnejše povezovanje s Turizmom Ljubljana. K sreči se to res krepi. Pripravili smo že ponudbe, s katerimi bi ‘zvabili’ turiste iz Ljubljane tudi k nam: na Zbiljsko jezero, v naše odlične gostilne, v hribe … Sicer so Medvode predvsem tranzitni kraj; skoznje se večina ljudi zapelje na poti med Ljubljano in Kranjem. In ljudje, ki se samo zapeljejo skozi kraj, vidijo le tisto, kar jim je na ogled ob cesti. Zato smo si v zvezi prizadevali za bolj urejeno okolico ob regionalni cesti, upamo, da bo mogoče postaviti sčasoma več usmerjevalnih tabel, ki bodo poudarjale tukajšnje zanimivosti … Sicer pa se morajo Medvode nujno povezovati tudi z drugimi kraji in mesti; mi smo premajhni in finančno prešibki, da bi se lahko sami odmevneje promovirali,« je pogovor sklenila Vanja Ločniškar.

Mateja Gruden

PUSTI SPOROČILO