Dolgotrajno sožitje človeka z naravo

Turizem v naravnem rezervatu Škocjanski zatok

0
120
Škocjanski zatok ponuja zaradi svoje lege in biotske raznovrstnosti idealne možnosti za razvoj okoljsko in ekološko usmerjenih oblik turizma. Foto: Bojana Lipej

Naravni rezervat Škocjanski zatok, preostanek morja, ki je nekoč obdajalo mesto Koper, je zaradi številnih naravnih vrednot, ki jih premore, izjemnega pomena. Je življenjsko okolje številnih ogroženih prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst, ki so varovane na mednarodni ravni, ter območje številnih habitatov in habitatnih tipov.  Je dom okoli štiridesetim odstotkom vseh dvoživk, dobri polovici vseh poznanih ptic in več kot tretjini vseh živečih sesalcev v Sloveniji. Biotsko pestrost območja omogočajo različne globine lagune in raznolikost habitatov, kot so močvirni travniki, plitvine, bazeni, reke … Škocjanski zatok pa je tudi območje dolgotrajnega sožitja človeka z naravo; je poustvarjen prostor, ki je bil najprej degradiran in zatem renaturiran.

Škocjanski zatok je bil pred leti tik pred tem, da ga zasujejo, območje pa namenijo širitvi urbanega okolja oziroma Luke Koper. Vendar so ga po večletnem pritisku okoljevarstvenikov vendarle zakonsko zavarovali (naravni rezervat je od leta 1998), koncesijo za upravljanje zatoka pa je leta 1999 dobilo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Po tem so ga temeljito renaturalizirali.

Temeljita obnova zatoka

Osrednja opazovalnica v zatoku Foto: Tomaž Mihelič

Glavno poslanstvo DOPPS v Škocjanskem zatoku je ohranjanje in varovanje njegovih naravnih vrednot. Do leta 2007 so v rezervatu končali obsežna obnovitvena dela, ki so poleg ureditve sladkovodnih in polslanih življenjskih okolij vključevala tudi ureditev krožne poti okoli sladkovodnega predela, namenjene še zlasti obiskovalcem. Zdaj je tam postavljenih šest opazovališč in večja, osrednja opazovalnica. Opazovanje biotske pestrosti območja je mogoče tudi na krajši učni poti ob polslani laguni.

Leta 2015 so zgradili tudi središče za obiskovalce. To je sestavljeno iz lesene konstrukcije, ki sicer ne ponazarja tradicionalne gradnje za to območje, a s svojim videzom upodablja trstičje oziroma ptičje gnezdo, kar simbolično sovpada z namenom rezervata. Z ureditvijo infrastrukture in izvajanjem različnih programov za obiskovalce so upravljavci želeli omogočiti spoznavanje rastlinskih in živalskih vrst tudi širši javnosti.

Po zatoku samostojno ali z vodnikom

V Škocjanskem zatoku so na voljo vodeni ogledi rezervata, vse prihodke pa njegovo vodstvo vlaga nazaj v razvoj območja. Turizem v zatoku razvijajo kot priložnost za dodaten vir za opravljanje primarne dejavnosti: varovanja narave.

Vodeni ogledi so na voljo šolskim skupinam in vnaprej napovedanim skupinam z več kot desetimi obiskovalci. Vodenje je različno dolgo, odvisno je od želja skupin, poteka lahko v slovenskem, italijanskem ali angleškem jeziku. Za individualne obiskovalce je vstop na območje rezervata prost.

Naravni rezervat je tudi dom kamarških kobil, s katerimi je iti mogoče na ježo, poleg tega so nepogrešljive na izkustvenih delavnicah za otroke. Kamarške kobile sicer niso avtohtona pasma na tem območju; izvirajo iz pokrajine Camargue na jugu Francije. V rezervatu je tudi podolsko govedo, ukrajinska pasma, ki spominja na tradicionalnega boškarina (istrsko govedo). V Škocjanskem zatoku sicer zagovarjajo avtentičnost rastlinskih in živalskih vrst, naselitev kamarških kobil in podolskega goveda pa pojasnjujejo z namenom, da tujerodni pasmi pripomoreta k ohranjanju primarne vegetacije rezervata.

V središču za obiskovalce je poleg bara in trgovine s spominki na voljo tudi konferenčna dvorana, ki jo oddajajo za različne dogodke.

Obiskovalcev je čedalje več

Čeprav prvotni namen Naravnega rezervata Škocjanski zatok ni bil razvoj turizma, temveč ohranjanje rastlinskih in živalskih vrst, se število obiskovalcev v njem iz leta v leto povečuje. Z odprtjem novega središča zanje leta 2015 se je obisk močno povečal: lani je rezervat obiskalo že več kot sedem tisoč obiskovalcev. Pred tem jih ni bilo več kot tri tisoč na leto.

Avtentičnost, pomemben del doživetja

Polojnik – gnezdilka in selivka v naravnem rezervatu Škocjanski zatok Foto: Igor Brajnik

Škocjanski zatok ponuja zaradi svoje lege in biotske raznovrstnosti idealne možnosti za razvoj okoljsko in ekološko usmerjenih oblik turizma. Nanje smo se osredinili tudi študenti magistrskega študija Dediščinskega turizma s Fakultete za turistične študije – Turistice pri raziskovanju razvoja turizma v zatoku, s poudarkom na avtentičnosti, ki je zadnja leta čedalje pomembnejši element turističnega doživetja.

Čedalje več turistov na potovanjih išče »neponarejeno, pristno, nepokvarjeno, resnično« (splošne definicije avtentičnosti). Tako se pobliže seznanijo z okoljem, ki ga obiščejo, in se laže vključijo vanj. A pri obljubljanju avtentičnosti turistom je potrebna previdnost: kje je meja, do katere lahko tisti, ki razvijajo turizem, spreminjajo neko okolje, dediščino …, turistične zanimivosti, torej, da bodo te še avtentične?

V raziskavi smo opravili intervjuje z različnimi predstavniki razvoja turizma v Škocjanskem zatoku oziroma njihovimi predstavniki iz javnega, zasebnega in civilnega sektorja. Vsi menijo, da je avtentičnost za (uspešen) razvoj turizma v zatoku izjemno pomembna – še zlasti zato, ker vidno pripomore k ohranjanju biotske raznovrstnosti rezervata in s tem njegove edinstvenosti. Vsi se tudi strinjajo, da je treba še naprej zagotavljati merila, ki bodo varovala naravno dediščino območja.

Zgled za preostala varovana območja

Zgled načrtovanja razvoja primerljivih varovanih območij v Sloveniji Foto: Bojana Lipej

Prav to: poudarjanje pomembnosti ohranjanja narave in ozaveščanje javnosti o njej je lahko osrednja naloga turizma v Škocjanskem zatoku. S skrbno pripravljenim akcijskim načrtom za njegov nadaljnji razvoj (ob sodelovanju vseh, ki so vključeni vanj) bi lahko naravni rezervat na pragu Kopra postal zgled načrtovanja razvoja primerljivih varovanih območij v Sloveniji.

Avtentičnost Škocjanskega zatoka lahko – ob pravilni interpretaciji – obiskovalca popelje v preteklost, mu odpre pogled v prihodnost in ga opominja na sedanjost: na pomembnost človekove vloge pri ohranjanju naravne in kulturne dediščine.

Anja Pipan
(*Ob zahvali kolegom študentom Dediščinskega turizma pri predmetu Valorizacija avtentičnosti v turizmu in izvajalcema dr. Gorazdu Sedmaku in dr. Simonu Kermi.)

Zakon o ohranjanju narave opredeljuje naravni rezervat kot območje pomembnega življenjskega prostora za številne živalske in rastlinske vrste, ohranjanje biotske raznovrstnosti, ki se vzdržuje z uravnoteženim delovanjem človeka. Pravilna umestitev izbranih oblik turizma lahko v zavarovano območje prinese veliko prednosti za njegov razvoj: boljše ozaveščanje javnosti o pomembnosti varovanja narave in ohranjanja naravne ter kulturne dediščine, boljšo kakovost življenja v lokalni skupnosti, izboljšanje ekonomskih možnosti in krepitev promocije kraja.

PUSTI SPOROČILO