Dogodki z vrhunsko glasbo v edinstvenih ambientih

Butično

0
105

Izjemna glasbena virtuoza Boštjan Gombač in Janez Dovč na svojstvenem odru: v zavetju kraške jame. Znani tamburaški kvintet Šukar z romsko glasbo v naravnem amfiteatru sredi vasi. Legendarni primorski kantavtor Iztok Mlakar na osmici na Krasu. Obujanje starih loških oštarij s kultnim glasbenikom Janijem Kovačičem. Mateja Hren iz Ljubljane se je pred nekaj leti lotila priprave glasbenih dogodkov (Mateja Hren Events), ki so preplet vrhunske glasbe, edinstvenega prizorišča, tesnega stika z lokalnim okoljem, zgodb in okoljske ozaveščenosti. Povsem v skladu s trendi sodobnega turizma, a niso bili ti tisti, ki so sogovornico spodbudili k pripravi takšnih dogodkov …

Mateja Hren Foto: Matjaž Intihar

»Da je vse to trend, sem izvedela šele pozneje,« pravi Mateja Hren; pri zamislih za dogodke namreč preprosto izhaja – iz sebe. Zamisli se porajajo, ko se potepa po Sloveniji, ko navezuje stike z domačini, ko brska po etnološki zakladnici, ko preživlja čas v naravi …

»Od nekdaj sem se veliko potepala po Sloveniji. Z domačini rada navežem stik, kdaj jim priskočim tudi na pomoč pri delu … Tako sem bila, na primer, pred nekaj leti na žetvi sivke na Krasu, prespala na kmečkem turizmu in se spoprijateljila z lastniki. Tako sem jim potem, recimo, pomagala na trgatvi, beseda je dala besedo in spoznala sem jamarja, ki me je popeljal na ogled tamkajšnjih jam. Med njimi je bila tudi Krompirjeva jama, v kateri je bil konec lanskega leta koncert Boštjana Gombača in Janeza Dovča. Ta jamar pa je tudi lastnik osmice, kjer sem pred slabima dvema letoma pripravila koncert Iztoka Mlakarja. Tako da – klepetam,« se nasmehne Mateja. In potem se začne klobčič odvijati …

Jama – jamska piščal – Boštjan Gombač

Vrhunska glasbenika v kraški jami Foto: Dejan Ogrinec

Kaj bi lahko pripravila v Krompirjevi jami, ki so jo dotlej obiskovali zgolj jamarji, v njej ni bilo še nobenega dogodka? V soglasju z jamarji, seveda, ki so bili nad zamislijo nad kakšnim koncertom v jami takoj navdušeni. »Potem sem začela razmišljati, kateri glasbenik bi bil najprimernejši za tak prostor. In se spomnila, da je Boštjan Gombač ambasador jamske piščali iz Divjih bab.« (Z Janezom Dovčem, s katerim sta nastopila v Krompirjevi jami, pa imata projekt Sozvočje Slovenije: z unikatnimi inštrumenti sta uglasbila zvoke slovenske pokrajine in narave; črpata iz tradicionalne slovenske glasbene zapuščine, iz bogate zakladnice  slovenskih narodnih pesmi, op. p.).

Iztok Mlakar na kraški osmici

Pri Iztoku Mlakarju je imela najprej v načrtu njegov koncert, šele nato je začela iskati prostor zanj. »Čim domačnejšega, z domačo hrano … In tako sem odkrila osmico v vasi Lipa na Krasu, ki je bila všeč tudi Mlakarju.« (To je bil sicer njegov prvi koncert – le en dan – po izidu novega albuma Porkaeva!)

Šukarji v naravnem amfiteatru Krvave Peči

Romska glasba v naravnem amfiteatru Foto: Damjan Sinigoj

Tudi pri skupini Šukar je bila najprej zamisel za romski tabor z romsko glasbo – in spet je beseda dala besedo, saj ji je nekdanji sodelavec ob pravem času povedal za akustičen naravni amfiteater v Krvavi Peči (v občini Velike Lašče). »Tam smo imeli še ogenj, okoli katerega se je plesalo, pekli smo na posebnem, doma narejenem ciganskem pekaču, imeli smo star voz, na katerega smo prinesli izvirsko vodo, kuhali smo kavlo, enolončnico, značilno jed v teh krajih, starejša domačina sta klepetala z obiskovalci, postavili smo šotore, imeli smo tudi vedeževalko (nasmeh) …« Nekateri obiskovalci – bilo jih je blizu sto – so prespali na seniku (bilo je sredi junija); Mateja na splošno poišče tudi možnosti za prenočevanje in povabi ljudi, naj naslednji dan odkrijejo kaj novega v okolju, kjer so.

Posebna skrb izboru prizorišča

Prizorišče je torej za dogodke temeljnega pomena? Pa četudi na njih nastopajo izvajalci, ki bi utegnili pritegniti poslušalce že sami po sebi? »Prostor se mi zdi izjemno pomemben. Vselej poskušam najti prostore, ki so manj znani, a čim bolj avtentični,« pripoveduje Mateja, ki ob tem dodaja: »In ljudje, ki soustvarjajo dogodek, so prav tako ključni za odlično izvedbo. Pa zgodba. Jamska piščal in Boštjan Gombač, poleg tega je bil koncert v Krompirjevi jami v začetku decembra na dan, ko naravoverci praznujejo svoj praznik, in kar nekaj jih je prišlo. Letos jeseni nameravam koncert Gombača in Dovča ponoviti, a bo dogodek povezan s prvo svetovno vojno, saj je ta naravna jama med njo zagotavljala zavetje okrog petstotim avstro-ogrskim vojakom. Povezala sem se z Zgodovinskim društvom IR 17, tako da bodo prišli ’vojaki’ v uniformah in pripovedovali zgodbe iz tistega časa. So pa na vseh dogodkih pravzaprav ljudje, pripovedovalci zgodb, domačini, ki se pomešajo med ljudi in povedo kakšno zgodbo.«

Kulinarika je vselej domača

Kako pa se je na njene pobude doslej odzivalo lokalno okolje? »Če si želiš pripraviti kaj takega, moraš imeti posluh za ljudi, jim prisluhniti, jim zaupati – in oni morajo zaupati tebi.« Ne gre vselej zlahka; tako je bilo treba klene ljudi s Krasa, denimo, prepričati, da je pršut resda tukajšnja posebnost, a da so med gosti tudi vegetarijanci in vegani, se pravi, da je treba avtentičnost tudi malce prilagoditi sodobnim potrebam in željam. »Ko se nečesa lotiš prvič, se učiš. Potem pride razumevanje,« se nasmehne Mateja.

Kulinarika mora biti na dogodkih sicer vselej domača, iz okolja, kjer je dogodek, kolikor je to le mogoče, pravi Mateja; ob tem pa si tudi prizadeva za čim manj – do nič odpadkov. Tako zdaj obiskovalci dogodkov pijejo pijačo, pa naj bo kakršna koli, iz emajliranih skodelic, na primer – in so navdušeni, zagotavlja sogovornica.

Običaji, ki povezujejo ljudi

Poleg glasbenih dogodkov pa Mateja posega tudi v etnološko zakladnico: doslej je pripravila trgatev na Krasu (s pohodom) in košnjo trave na Ajdovskem. »Košnjo bi si želela pripravljati tudi v prihodnje. In ličkanje koruze. Zanimajo me običaji, ki so povezani s kulturo (petjem, recitiranjem, pripovedovanjem zgodb) in hrano. Zato, ker zelo povežejo ljudi med seboj. Ko sem pripravila prvo košnjo trave, sem videla, da si ljudje želijo nečesa takšnega. In meni je všeč. Študirala sem etnologijo; študija žal nisem končala, a ljubezen do nje je ostala,« se nasmehne.

Začetki niso najlažji

Priprave dogodkov (in izletov – tudi tega se je lotila, saj se veliko potepa ne zgolj po Sloveniji, temveč tudi v tujini) se je Mateja lotila šele pred nekaj leti; a veselje do organizacije kulturnih in športnih dogodkov jo spremlja že iz srednješolskih let. Splet okoliščin je pripeljal do tega, da se je tega lotila tudi z bolj poslovnega vidika. Ni pa lahko, priznava. Poleg organizacije se je treba znati tudi tržiti, sloves se ustvarja počasi … »Takšni dogodki tudi niso poceni – vrhunski glasbeniki, organizacija vsega, kar spada zraven; tudi niso množični. V Krompirjevi jami je bilo, na primer, okoli sedemdeset gostov; lahko bi jih bilo še dvakrat več, a potem težko pozdravim vsakega obiskovalca – oseben stik z njimi pa se mi zdi pomemben. Ljudje razumejo, zakaj je cena višja (za Gombačev in Dovčev koncert je bila cena vstopnice denimo 40 evrov, op. p.), šele po tem, ko tak dogodek doživijo.«

Doslej so bili to dogodki za domačo javnost. Pa je razmišljala o tem, da bi jih pripravljala tudi za tuje obiskovalce? Je. Takole ji je napisala ena od obiskovalk koncerta v Krompirjevi jami: »Mateja, rada bi se vam zahvalila za včerajšnji izjemni dogodek. Spraševala sem se, kako bi nam to zavidali ljudje, ki živijo v New Yorku.« In koliko bi bilo pripravljeni odšteti zanj, dodaja Mateja Hren.

Mateja Gruden

PUSTI SPOROČILO